"Vstopite skozi ozka vrata..." (Mt 7,13)

Živel je nekoč nenavaden fantič, ki je v najnežnejši mladosti že vse vedel o svetu. Znotraj zidv domače hiše se je spoznal prav na vse - in od daleč so prihajali k njemu ljudje, da bi ga poslušali in pri njem iskali nasveta. Na srečo je bil ta fantič tudi sijajen govornik in je na najtežja vprašanja odgovarjal z najmodrejšimi besedami. Nihče ni vedel, kje jih je jemal, imel jih je preprosto na jeziku, kakor je pri nenavadnih fantičih nekaj naravnega. Glas o njem se je širil daleč naokrog. Kmalu so se vsi želeli okoristiti z njegovim znanjem.

Nekega dne pa se je ta nenavaden fantič odpravil na pot, da bi svet, o katerem je vedno govoril tudi obhodil in si ga na lastne oči ogledal. Toda, ni še bil z doma uro hoda, ko je prišel do razpotja. Moral je izbrati med tremi možnostmi, kajti niti nenavaden fantič se ni mogel podati kar v tri različne smeri hkrati. Šel je naravnost in pustiti za seboj levo in desno dolino, ne da bi si jo ogledal. Že se je krčil njegov svet... Tudi pri naslednjem razpotju je pustil za seboj neizkoriščene možnosti, prav tako pri tretjem in četrtem. Vsaka pot, na katero je stopil; vsaka izbira, za katero se je odločil - ga je vodila v ožji tir. Tudi ko je govoril po vaških trgih, so njegovi stavki postajali čedalje krajši. Beseda mu ni več tekla kakor nekoč, preden je stopil na prosto. Bremenila ga je negotovost zaradi sveta, ki ga je pustil za seboj neprehojenega.

Tako je hodil in postajal starejši, že zdavnaj ni bil več nenavaden deček. Zamudil je bil že neštete poti, zapravil na tisoče možnosti. Postajal je čedalje redkobesednejši in skoraj nihče več mu ni prisluhnil. Končno se je izčrpan vsedel na obcestni kamen in govoril le še sam zase: "Vedno sem samo izgubljal: poti, znanje, sanje... Vse življenje sem postajal vse manjši in manjši. Vsak korak me je vodil proč od nečesa. Mar ne bi bilo bolje ostati doma, kjer sem še vse vedel in imel? Nikdar se mi ne bi bilo treba odločiti in vse možnosti bi bile še pred menoj.

Čeprav zelo utrujen, je čez čas vendarle nadaljeval pot, ki jo je nekoč začel. Ostal mu je le še prav majhen kos. Nobenih stranpoti ni bilo več, samo ena smer mu je še ostala in od vsega znanja in govorjenja ena sama poslednja beseda, za katero mu je še zadostoval dih. Izgovoril je besedo, ki je nihče ni slišal in se ozrl naokrog. Začuden je opazil, da stoji na vrhu. Dežela, kateri se je moral odreči, je v terasah ležala pod njim. S pogledom je objel ves svet, tudi neprehojene doline in spoznal, da se je medtem, ko je postajal manjši in neznatnejši, vse življenje vzpenjal navzgor.

Ambrosia Fischbach