ZASPANA SESTRA

Sestre vse v kapeli zbrane,
v molitvi prav spokojno vdane.
Le en prostor še sameva -
"Le kje je ostala spet ta reva?"

Ura šest zdaj že odbije,
se tih vzdih prednici izvije:
"Oj, mladost, si ti zaspana,
premalo Bogu si predana!"

Šele ob deveti uri,
zaspana sestra odpre duri.
"Najprej v kapelo bom stopila.
se z Jezusom mal' pogovorila!"

"Jezus, malo sem zaspala,
pa sej bom zdej mal' dlje ostala!"

Tišina!

Nič ne odgovori.
zato še enkrat ponovi:
"Jezus, malo sem zaspala,
zato zdej dlje bom tu ostal:"

Tišina.

"Ma, Jezus, kaj tako te razjezi,
če setra včasih mal' pospi?"

Spet nič.

"Oj, nebeška ta strogost,
saj vendar je že mimo post!"

Tišina.

Sestri zdaj vroče že postaja,
tako se redko ji dogaja,
da Jezus kar naprej molči,
čeprav mu skesano govori.

Najbolš' da iskreno mu pove,
saj on vse vidi in vse ve.
" Jezus, res za tri ure sem zaspala,
noč kar daljša je postala!"

Nič. Tišina.

"Sem slišala ob šestih zvon,
a dala sem mu le poklon!"

Nič. Tišina.

"Jezus, zakaj hud si na slabosti,
veseli rajši se kreposti!"

Tišina.

"Oh kaj zdaj mi je storiti,
koga zdaj čem še prositi?!"

Marija!!!

"Oh preljubi otrok moj,
kakšne skrbi so pred teboj?"

Se sestra z jokom že bojuje,
ko ta nežen glasek čuje:
"Marija, zakaj se meni to godi,
zakaj Jezus ne odgovori?"

se Materi nasmeh prikrade,
ko misli na sinove navade:
"Jezus zato ne odgovori,
ker pravkar on še sladko spi!"