Nedelja ima v krščanskem izkustvu predvsem značaj velikonočnega praznovanja, ki ga v celoti razsvetljuje slava vstalega Kristusa. Je obhajanje novega stvarjenja. Prav ta njen značaj je neločljiv od oznanila, ki nam ga podaja Sveto Pismo od prvih strani naprej glede božjega načrta v stvarjenju sveta. Svetopisemsko poročilo o stvarjenju pripoveduje, da je Bog sedmi dan dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil (1Mz 2, 2-3). Pisatelj občuduje Boga in njegovo stvarstvo. Vse, kar je ustvarjeno, je bilo zelo dobro. Ta odpev meče pozitivno luč na sleherno prvino vesoljstva: svet je dober, kolikor ostaja zasidran v svojem izvoru; potem ko ga je zmaličil greh, spet postane dober, če se s pomočjo milosti vrne k njemu, ki ga je ustvaril. Božji odnos do stvarstva je odslej vzorec, po katerem mora ravnati človek, ki mu je Bog zaupal stvarstvo, naj mu gospoduje in ga dopolnjuje. Torej je človek stvarstvu božji namestnik in gospod.
Ko svetopisemski pisatelj govori, da je Bog po šestih dneh ustvarjanja »počival od svojega dela« (1Mz 2,3), ne misli na utrujenost Boga, na njegovo nedejavnost, temveč s tem pokaže na tisto razsežnost božjega življenja, ki izraža veselje nad lepoto stvarstva. Bog objame svoje delo stvarjenja s pogledom veselega odobravanja, ta pogled ne teži več k novim uresničitvam, novim stvarjenjem, ampak hoče okusiti lepoto tega, kar je bilo dovršeno. Sobota, dan božjega počitka, je praznik zaveze Jahveja s človekom in stvarstvom. V tem pogledu je že mogoče čutiti zaročno dinamiko odnosa. Isti je Bog, ki sedmi dan počiva in se veseli svojega stvarjenja, in Bog, ki pokaže svoje veličastvo z osvoboditvijo svojih sinov izpod faraonove oblasti. V obeh primerih se razodeva kot ženin v odnosu do neveste.
Sobota je dan, ki daje vsem drugim dnevom njihov pravi pomen in smisel. Človek se zaveda, da je ustvarjen od Boga in za Boga; prav tako tudi vse stvarstvo, kozmos in čas. Vse svoje življenje in ves svoj čas mora človek živeti kot hvalnico in zahvalo Stvarniku. Takšen odnos med Bogom in človekom pa potrebuje tudi trenutke izrecne molitve. Gospodov dan je v odličnem pomenu dan za takšen odnos, ko človek dviga k Bogu svoj slavospev in s tem postane glas celotnega stvarstva, saj je v človekovi hvalnici Bogu izražena tudi hvalnica vsega stvarstva. Še preden človek dela, naj se zaveda, kaj njegovo življenje in delo pomenita. Človekovo delo je delo v Gospodu, njegov počitek je počitek v Gospodu. Prvenstveni smisel vsemu daje Bog, ne človek, zato je hvaljenje in slavljenje božjih del podoba tistega bivanja v Bogu, ki se bo uresničilo ob koncu časov, ob večnem prazniku, ki je bivanje z Bogom.

Pripravila s. M. Marjeta Fajdiga