Ustanovitev
samostana v Šmihelu je omogočil baron Tadej Merkl, ki je za svojega bolehnega
sina kupil posestvo na Velikem Slatniku pri Novem mestu. Po sinovi smrti
je Merkl posestvo z enonadstropno hišo ponudil šmihelski župniji. Želel
je, da bi se tam ali pa kje drugje v novomeškem okraju ustanovila dekliška
šola, v katero bi hodile deklice s Slatnika, ki so v tistih časih še vedno
odraščale brez osnovne izobrazbe. Merkl je poznal sestre notredamke na
Dunaju in je predlagal šmihelskemu župniku Antonu Peterlinu, naj se z
njimi poveže. Pri ustanavljanju samostana so priskočili na pomoč tudi
novomeški frančiškani, med njimi p. Bernard Vovk, ki se je na Merklovo
pobudo obrnil na predstojništvo šolskih sester de Notre Dame v Gorici.
Sestram
so ponudili posestvo na Slatniku s prošnjo, da tam ustanove dekliško ljudsko
šolo. Ker pa samotna, od mesta oddaljena Merklova hiša, ni bila primerna
za zavod, je šmihelski župnik posestvo na Slatneku prodal in kupil zemljišča
v bližini šmihelske cerkve.
Načrt za novo samostansko hišo je bil sprejet in podpisan 19. marca 1885.
Proti koncu poletja 1885 je bila stavba končana in v začetku leta 1886
pripravljena za vselitev.
29.
septembra 1886 so iz goriškega samostana prišle prve tri sestre: s. M.
Petronija Gründler, s. M. Ingonda Pavlin ter s. M. Bogomila Pavlin.
Najstarejša med njimi, s. Petronija, je ob prihodu v Šmihel dopolnila
šestintrideset let. Po rodu je bila pruska Poljakinja. Bila je izredno
sposobna učiteljica in v zelo kratkem času se je v Gorici naučila slovenščine.
Drugi dve sta bili Slovenki, rodni sestri iz Naklega na Gorenjskem. Starejša,
dvaintridesetletna s. Ingonda, je bila učiteljica ročnih del, medtem ko
je bila šest let mlajša s. Bogomila določena za vodenje gospodinjstva.
S sestrami je takrat prišla v Šmihel še triindvajsetletna postulantka,
učiteljica Ana Gorjup (kasneje s. M. Mihaela), doma iz Ljubljane.
Na novo poslanstvo je sestre pospremila takratna goriška predstojnica
s. M. Luisa Weiss.
Do
Krškega so se pripeljale z vlakom, od tam naprej pa so pot nadaljevale
z vozom. Ljudje so jih vso pot veselo pozdravljali. V Šmihelu jih je čakal
župnik in jim izročil ključe šole in samostana. Na rožnovensko nedeljo,
3. oktobra, je pri slovesnem bogoslužju novomeški prošt Peter Urh v izbranih
besedah povedal vernikom, kako velika dobrota je, da so prišle k njim
sestre, ki bodo poučevale njihove otroke.
Zasebna
dekliška šola Ubogih šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu je začela
delovati 20. oktobra 1986. Kljub deževnemu vremenu se je že prvi dan nabalo
okrog 100 otrok. Prihodnjo nedeljo se je začel nadaljevalni pouk za dekleta
in žene, ki so se želele naučiti branja in pisanja ter osnovnih računskih
veščin.
Sestre
so povsod posvečale skrb tistim, ki so bili najbolj potrebni pomoči. Ko
se je ob koncu oktobra mali skupnosti pridružila še njena prva predstojnica
in učiteljica gluhonemih s. M. Ivana Oblak, so sestre odprle tudi oddelek
za gluhoneme deklice. V začetku se jih je priglasilo sedem, pozneje pa
je število učenk naraslo do trideset. O tem dogodku je 27. oktobra 1886
poročal ljubljanski dnevnik Slovenec: "Začele pa bodo šolske sestre
že prihodnji mesec tudi s šolo, kakoršne na Kranjskem še ni, s šolo za
gluhoneme deklice. Podučevali se bodo tukaj gluhonemi otroci v slovenskem
jeziku, kar je neprecenljiva dobrota, ker gluhonemi, kateri pridejo iz
Linca ali kacega druzega nemškega vstava, razumejo le nemški in ko iz
vstava domú pridejo, s svojimi domačimi govoriti ne morejo - so zopet
tako rekoč mutasti. Ako imajo kje na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem ali
tudi Hrvaškem starši kako gluhonemo hčer, naj jo pošljejo le sem in nazaj
jo bodo dobili izurjeno v slovenskem branji, pisanji, računstvu, ročnih
ženskih delih, dobro podučeno v krščanskem nauku in skoraj gotovo bo zmogla
tudi govoriti. Boljši dote gluhonemi hčeri starši ne morejo dati, kakor
če jo dadó v taki šoli izučiti." Do takrat so namreč slovenski starši
imeli možnost pošiljati svoje gluhoneme otroke v Linz, v Gorico ali na
Dunaj, povsod pa so jih usposabljali v nemškem jeziku in jih s tem odtujevali
svojcem - zato je šmihelska šola pomenila najzgodnejši začetek slovenske
surdopedagogike.
Šola
v Šmihelu se je lepo razvijala: ljudski šoli sta se pridružili meščanska
in gospodinjska šola ter trgovski tečaj. V vzgojnem zavodu so našle dom
deklice iz bližnje in daljne okolice.
Od
ustanovitve naprej je bila v zavodu šolska kuhinja, ki se je vzdrževala
z darovi dobrotnikov. Tu so najrevnejše učenke dobivale zajtrk, malico
in kosilo. Povprečno se je število deklic, ki so prejemale hrano, gibalo
med 30 in 40, medtem ko je v prvih letih obstoja zavoda bilo na kosilu
tudi do 60 učenk.
V
letu 1935 so sestre dobile pravico javnosti tudi za otroški vrtec, v katerega
so že prej sprejemale otroke. Zaradi dela na polju so bili starši hvaležni,
če so lahko sestram zaupali otroke v varstvo in vzgojo. Otroci so prihajali
od blizu in daleč.
Poleg
šolskega in vzgojnega dela v omenjenih ustanovah so sestre v Šmihelu poučevale
tudi privatno - predvsem tuje jezike (nemščino, angleščino, italijanščino
in francoščino) ter glasbo (klavir, violino, harmoniko, solo petje in
podobno).
Sestre
so širile krog svojega delovanja in si povsod prizadevale za celostno
vzgojo krščanske žene in matere. Iz šmihelskega samostana je izšla prva
pobuda za ljudski oder. Leta 1938, ko je samostan obhajal zlati jubilej
svojega obstoja, so nekdanje gojenke in učenke dale pobudo za ustanovitev
sirotišnice in so v ta namen poklonile sestram kos zemljišča. Vojna
je prekrižala načrte.
V vojnih
razmerah so šolski prostori večkrat služili vojaški bolnišnici, vendar
okupacija, menjavanje vojske in bombandiranje šole ni zaprlo. Samostanskemu
šolstvu je prineslo ukinitev leto 1946. 20. junija 1945 je najprej prenehala
z delovanjem meščanska in 25. marca 1946 tudi ljudska šola. Prav tako
je bil ukinjen internat in prepovedano vsako privatno poučevanje.
V Šmihelu
so sestre ostale do decembra 1948, ko so bile z zakonom o nacionalizaciji
pregnane na opuščeni grad Struga.