MAREC
- Spreobrnjenje / Trpljenje |
Če
hočemo sezidati stavbo, moramo najprej odstraniti vse kamenje in trnje
ter izkopati temelj - toliko globlje, kolikor višja bo stavba - nato pa
začeti gradnjo in jo tudi dokončati. Za
dobro se je treba boriti; prav v boju se izkaže, da gre za Božje delo Brez
boja ni zmage, brez zmage ni krone. "Delajte
pokoro!" je zaklical Gospod Jezus že na začetku svojega javnega delovanja,
"Božje kraljestvo je blizu." Da, res je, o Jezus! Brez pokore
Tvoje kraljestvo ne pride do nas. Jezus
je sicer dosleden in popolen, toda tudi prizanesljiv Učitelj: Spodbuja
nas k odpovedi, a ne zahteva vse naenkrat, temveč postopoma. Kako
vesel je pastir, ki je spet našel izgubljeno ovco.
Odpoved sebi naj temelji na otroški ljubezni in otroškem spoštovanju. Smrtni
dan škofa Wittmanna Pozabljati
nase ne pomeni delati po svoji volji, temveč po Božji, kar je sicer težje. O odpovedi govoriti ali jo v resnici živeti ni eno in isto. Prav tako ni isto, če o kreposti samo slišimo ali pa si zanjo tudi prizadevamo in si jo zares pridobimo.
Jezus,
naša ljubljena Mati Marija in vsi naši dragi svetniki so šli pred nami
po poti pokore in trpljenja. Pojdimo za njimi; to bo trajalo le kratek
čas, prineslo pa nam bo večno, neizmerno plačilo. Pokora
je sol, s katero zamorimo v sebi grešna nagnjenja in poživimo kreposti.
Pokora krepi našega duha, z njo smo deležni nebeške tolažbe. Pokora je
zid ki varuje čistost in mesto svetosti; pokora nas dela nepremagljive. Pokora
nam prinaša miren in osvežilen spanec, odganja bolezni, krepi naše zdravje
in nam podaljšuje življenje. Pogosto
beremo v Jezusovem življenju, da je bilo polno prostovoljne in boleče
pokore. On, naš Božji Ženin je bil pokrit z ranami, kronan s trnjem, pretepen,
zasmehovan, opljuvan, razbičan, prištet med hudodelce in križan. - Me,
uboge grešnice, pa hočemo biti njegove neveste in nekoč z Njim poveličane
v nebesih slaviti zmago - pri tem pa tu, na Zemlji, nič slišati o pokori
in je ne izvrševati. O
Jezus, ki si vse ljubezni vreden, kakšna je naša ljubezen do Tebe, če
ni Zate pripravljena vse žrtvovati. Biti
redovna oseba in se ne pokoriti - je nemogoča stvar. Z
nenehno pokoro, ki traja vse življenje, si pripravljamo mirno in spokojno
smrt, milostljivo sodbo, veselo vstajenje in blaženo večnost. Molitev
in post sta dve peruti, ki dvigata dušo k Bogu. Med
zunanjimi sredstvi pokore je zvesto izpoljnjevanje poklicnih dolžnosti
na prvem mestu. Mi vsi imamo zaradi svojih preteklih grehov in nepopolnosti dovolj razlogov za ponižnost.
Gospod zadaja rane in jih spet ozdravlja; katere ljubi, preizkuša s križem in trpljenjem zato, da jih bo v onostranstvu mogel nagraditi.
Kristjan,
ki zaradi Jezusa potrpežljivo prenaša trpljenje, v ognjeni preizkušnji
izpričuje svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen do Njega. Šele
v trpljenju znamo ceniti in se zavemo, v kakšno tolažbo nam je prijatelj,
ki smo ga našli. S tihim trpljenjem in molitvijo utišamo vse sovražnike, kajti Bog ne dopusti, da bi bili osramočeni tisti, ki zaupajo Vanj.
Kot zveste hčere preblažene Device Marije, hočemo služiti, ne gospodovati, ter z njo ostati pri jaslih in pod križem.
Kakor
je bilo potrebno, da je Kristus toliko trpel, preden je šel v svojo veličastvo
- tako je tudi potrebno, da tisti, ki hodijo za Njim... gredo po isti
poti v večno slavo. Dolžni
smo izpovedovati vero v Jezusa; najizrecneje jo izpričujemo s potrpežljivim
prenašanjem trpljenja. Gospod
nas ljubi, ker nas vsepovsod preizkuša in postavlja svoj dragoceni križ
po naših hišah. Veselimo
se, če nas ima Gospod za vredne, da zaradi Njegovega imena trpimo preganjanje;
kajti takim je obljubil veliko plačilo v nebesih. Za
trpečega kristjana je trpljenje nad vse rodovitno. Potrpežljiv
človek, ki prenaša trpljenje v krščanskem duhu, poveličuje Boga, ker na
sebi razodeva Božjo moč. |