JULIJ - Hoja za Kristusom / Posvetitev Bogu

1.

Kristjan naj ne pusti, da bi ga stvari odvračale od službe Bogu.

2.

Bog naj bo v vseh stvareh naš cilj in konec, naše najvišje Dobro, v katerem najdemo vse, kar nam je v zadovoljstvo in nas resnično osrečuje.



3.

Kakšno spoštovanje in ljubezen dolgujemo Jezusu in kako zelo nam je do tega, da nas tudi On ljubi. Oboje lahko dosežemo le v hoji za njim.

4.

Jezus, naš Gospod in Bog, gre pred nami; pojdimo za Njim!
Tako prijazno nas vabi, naj mu sledimo.



5.

Pojdi za zvezdo, ki ti je vzšla, gotovo te bo vodila k Jezusu!



6.

Če je Jezus zaklad našega srca, potem bomo radi vedno z Njim.



7.

Slediti moramo Jezusu v skladu z nespremenljivo postavo razmerja, v katerem smo z Njim od vsega začetka: On je prapodoba Božja, človek pa Njegova podoba in tako tudi Božja.



8.

V redovnem stanu se, proste vseh vezi, moremo popolnoma in z nedeljenim srcem posvetiti Bogu in svojemu poklicu.

9.

Pokorščina je pot in hkrati sredstvo, ki nam pomaga do cilja.



10.

Po sveti pokorščini dokazujemo pred Bogom in ljudmi v dejanju, kar tako pogosto izpričujejo naša usta: da verujemo v Boga, ga ljubimo
in vanj upamo.

11.

Ne zadovoljimo se s tem, da smo pokorne samo črki, temveč delajmo vse v duhu in resnici.



12.

Darujmo Bogu vse svoje srce, saj pripada Njemu!



13.

Čistost je dar, ki ne ohranja zgolj telesne nedolžnosti... Stremimo tudi po čistosti duha, ki odganja vse nekoristne, tuje in raztresene misli; po čistosti srca, ki vsa neurejena nagnenja in poželenja drži na vajetih; po čistost vesti, ki se izogiba vsakemu prostovoljnemu grehu; po čistosti namena, ko vse delamo zavoljo Boga, z Njim in Zanj.

14.

Nikoli te ne bom prenehala ljubiti, Jezus! Vse kar je Tvoje, naj bo tudi moje. V tem hočem vztrajati do konca.



15.

Nenehno si prizadevajte za popolnost v uboštvu. Odtrgajte se od vseh odvečnih reči, tudi najmanjših in takih, ki so same na sebi svete - in, če dobri Bog hoče in dopusti - tudi pomanjkanje prenašajte z veseljem. Osvobajajte svoje srce od vsega, da boste mogle vzklikati s sv. Frančiškom: "Moj Bog in moje vse!"



16.

Uboga v duhu naj bom, uboga v duhu želim in hočem biti. Toda to ni v moji moči! Zato ne preneham prositi:"Gospod, vzemi me meni in daj me Tebi, po Jezusu v Svetem Duhu.



17.

Duh uboštva je duh našega reda. Če bomo v njem popuščale, bo z njim propadal tudi naš red.



18.

Kdor je svoboden v duhu, ohranja v sebi mir; če kaj izgubi ali pridobi, ostaja veder, ker hoče le eno: Božjo voljo.

19.

Ne trpimo v svojem srcu ničesar, kar ni Božje.



20.

Uporabljajmo dobro čas zemeljskega življenja! Zvesto sodelujmo z Božjo milostjo. Uporabimo vse telesne in dušne moči za službo Njemu.

21.

Pogosto obnavljajte svoje zaobljube, z vedno novo gorečnostjo in ljubeznijo.

22.

Nisem na svetu zato, da hrepenim po minljivi sreči, po časti in slavi; da se prepuščam trenutnem razpoloženju in lagodnosti; temveč, da iščem Boga.

23.

O Jezus, popolnoma sem odločena slediti le Tebi. V Tebi je neskončna Resnica, svetost in blaženost, Ti si Prvi in poslednji. Ti si Bog in pot k Bogu.



24.

V Tebe, v Tvoje sveto ime sem krščena, Tebi posvečena; Ti si me izvolil in prištel k svojim nevestam: vse mine, le ti ostajaš večen in nespremenljiv, moj Začetek in Konec, moj Izvor, moje Vse.

25.

Ne morem opisati svojega notranjega miru; zdaj sem v Jezusu:
Naj stori z menoj, kar hoče;
lahko mu zaupam:
"Ostani v meni, jaz v Tebi."
Nanj se zanesem.

26.

Ob Martini marljivosti ne pozabimo Marijine notranje zbranosti in se ob pravem času odpočijmo pri Jezusovih nogah.



27.

Za zvestobo zaobljubam potrebujemo mnogo in velikih milosti. In Bog hoče, da Ga zanje prosimo.

28.

Z otroškim zaupanjem se izročaj materinskemu varstvu preblažene Device Marije. Njene pozorne ljubezni in mogočne priprošnja boš prav gotovo deležen!

29.

Brez goreče molitve ostane naša duša brez tolažbe, moči in ljubezni Svetega Duha. Nazadnje obupa in - namesto pri Bogu - začne iskati ljubezen drugje.

30.

Redovno pravilo nam je kot zvezda vodnica, ki nas vodi k Jezusu. Prepustimo se njegovemu vodstvu, kakor so se nekoč modri z Vzhoda prepustili svoji zvezdi. Tako bomo gotovo dosegli cilj svojega hrepenenja in v nebesih iz obličja v obličje zrli ter častili Njega, ki smo ga na zemlji spoznavali in ljubili v veri.

31.

Prihodnost našega reda spada k tistim velikim vprašanjem časa, na katere ne zna odgovoriti nihče, razen vsevednega Boga, v katerega upamo in Mu zaupamo.