MARIJINO ROJSTVO (08.9.2007) - LETO C

Prava pobožnost do Marije vodi h Kristusu

Dragi bratje, drage sestre!
Sveti Andrej s Krete je ob prazniku Marijinega rojstva zapisal, da je "prihod Boga k nam potreboval uvodno stopnjo v veselje, po kateri naj bi prejeli odlični dar odrešenja. Zato na današnji dan slavimo rojstvo Božje Matere, po kateri je Božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Danes se je rodila Devica, nato pa rasla in se vzgajala ter se pripravljala, da postane Mati Boga". Zato naj bi njen rojstni dan praznovali z vso pobožnostjo ter ob tem svetem prazniku vzvišene Matere Marije s srcem in duhom prepevali Kristusu slavo (prim. BB, 8. 9.), saj prava pobožnost do Marije vedno vodi k Bogu.
V Svetem pismu in izročilu Cerkve je Marija prikazana predvsem v njeni nalogi Odrešenikove Matere. Prvič jo zaslutimo napovedano že v raju, po padcu prvih staršev v greh in sicer kot tisto, ki bo zmagala nad kačo. Devico Marijo, napovedano kot tisto, ki bo spočela in rodila Sina, ki se bo imenoval Emanuel, pa najdemo pri preroku Izaiju in Miheju. Marija je tista ponižna in uboga Gospodova dekla, ki prav zato od njega z zaupanjem pričakuje odrešenje in ga tudi prejme. Še več, iz nje si je Božji Sin privzel človeško naravo in nas rešil greha in smrti. Cerkveni očetje trdijo, da je Bog Marijo uporabil ne kot zgolj pasivno orodje, temveč da je s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva. Kot pravi sv. Irenej, je "Marija s svojo pokorščino postala zase in za ves človeški rod vzrok odrešenja". Mnogi drugi cerkveni očetje zato z njim zagotavljajo: "Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je Devica Marija razvozlala z vero"; in v primerjavi z Evo imenujejo Marijo "mater živih" ter pogosto trdijo: "smrt po Evi, življenje po Mariji".
Ali je povedano morda preveč daleč od tega, kar čutimo o Mariji? Je v njem težko najti kakšno povezanost z našim življenjem, čeprav se v njem Božji Materi Mariji pogosto priporočamo? Vemo, da je naša priprošnjica, besédnica in srédnica. Ostaja "nam blizu in njena luč osvetljuje naše življenje in zgodovino celotnega človeštva", kot pravi papež Benedikt XVI., ki še dodaja: "Vsi potrebujemo njeno pomoč in tolažbo pri soočanju s preizkušnjami in izzivi vsakdanjega dne; potrebujemo, da jo čutimo kot mater in sestro v konkretnih situacijah svojega bivanja" (Angelus, 15. 8. 2007).
Da so te trditve resnične, lahko tako ali drugače vsi potrdimo. "Različne oblike pobožnosti do Božje Matere, ki jih je Cerkev odobrila v okviru zdravega in pravovernega nauka ..., dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spoznavamo Sina, ga ljubimo, poveličujemo in spolnjujemo njegove zapovedi" (prim. C 66). Zato je Marija nam, ki verujemo, zgled in opora. Marija nas spodbuja, naj ob neizogibnih težavah in problemih življenja ne izgubljamo poguma, saj ona posreduje pri svojem Sinu za nas, če se z zaupanjem zatekamo k njej. Ona nam zagotavlja svojo pomoč, ker je tudi naša Mati. Predvsem pa nas spominja, naj ne pozabimo na bistveno v življenju, namreč na to, da moramo iskati in misliti na to, "kar je zgoraj in ne na to, kar je na zemlji", kot opominja apostol. Če iskreno pogledamo v svoje življenje, moramo priznati, da smo ob ujetosti v vsakodnevne dejavnosti bolj ali manj v nevarnosti, da zamenjamo vrstni red stvari - da mislimo, da je ta svet, na katerem smo po apostolovih besedah samo "tujci in priseljenci", končni cilj človekovega bivanja. Jezus nas uči drugače in Marija nas vabi, naj "storimo to, kar nam on reče". Zato lahko upravičeno trdimo, da bi bilo naše življenje verjetno drugačno, če bi ga vodilo takšno gledanje. Predvsem pa bi bilo bolj upanja polno, saj bi večna resnica o Božji ljubezni, razodeti v Jezusu Kristusu, razsvetljevala zemeljske resničnosti vsakega izmed nas in naše srce bi bilo bolj usmerjeno v to, kar je Božje. Izročimo zato svojo življenjsko pot Mariji, ki živi v Božji sedanjosti, ostaja pa najgloblje povezana z nami ljudmi in nas spremlja na vseh naših poteh! Zaupajmo ji!