GOSPODOV VNEBOHOD (17.5.2007) - LETO C

Gospodov vnebohod dviga našo vero

Dragi bratje, drage sestre!
Ob premišljevanju Božje besede, ki jo Cerkev ponuja na praznik Gospodovega vnebohoda, so me nagovorile besede papeža sv. Leona Velikega: "Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico ..., in je sedla na desnico Boga Očeta. Čeprav gre tu za skrivnosti, ki jih človek ne more z umom dojeti in jih more v globokem spoštovanju le občudovati, človeška vera ob njih ne dvomi, človeško upanje ne klone in se človeška ljubezen ne ohladi" (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4).
Zakaj je tako? Jezusov vnebohod, njegova vrnitev nazaj k Očetu, namreč ni konec nekega zgodovinskega dogajanja; ni konec življenja Jezusa iz Nazareta, Odrešenika, ampak je v resnici začetek poti Cerkve znotraj zgodovine sveta. Besede: "odmaknil se je od njih in se dvignil v nebo" namreč ne pomenijo, da je nekam odšel, ampak da ostaja med svojimi na drugačen način. Sam jim je zagotovil, da bo z njimi do konca sveta. Zato tudi lahko verjamemo besedam, da so se apostoli vrnili v Jeruzalem "v velikem veselju". Če bi pa njegov vnebohod pomenil dokončno ločitev, bi se gotovo vračali žalostni. Evangelist še dodaja, da so "bili ves čas v templju in so slavili Boga". Notranje gotovi so dokončno razumeli, da je bila pretresljiva drama Jezusovega trpljenja in smrti na križu v Božjem načrtu. Razumeli pa so tudi to, da jim je Jezus zaupal poslanstvo, ki ga morajo izvrševati, to je, da morajo vsem oznanjati Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, odpuščanje grehov in notranje spreobrnjenje.
To oznanjevanje pa ni samo v besedah, ampak jih mora potrjevati življenje: pričevati morajo. Da pa bo njihovo delo in pričevanje učinkovito, bodo "odeti v moč z višave"; prejeli bodo Svetega Duha, ki jih bo učil in spomnil vsega, kar jim je Jezus povedal. To pričevanje traja že več kot dvatisoč let. Kako je bilo, oziroma kako je učinkovito, more soditi samo Gospod. Sedaj smo na vrsti mi, da z besedami in dejanji pričujemo, da pripadamo Kristusu, da nas to notranje osrečuje in da zato želimo tudi z drugimi deliti veliko dobrino vere.
Danes smo večkrat zaskrbljeni nad močjo oziroma nemočjo svojega pričevanja in oznanjevanja. Pa vendar ni vse samo v številu; to, kar je v človekovem srcu, je mnogo bolj zanesljiv kriterij vere in zvestobe in to je znano samo Gospodu. Zvestoba in zanesljivost pa se navadno pokažeta tudi v življenju. Da nas na naši poti vere ne bi popolnoma prevzel praktični materializem, ki je ovira, da ne vidimo sveta zunaj materialnega, je potrebno čisto srce, pripravljeno na spreobrnjenje. Tako srce je polno veselja in notranje gotovosti. Človeku s tako vero je blizu tudi večnost, ker ve, da se le-ta začenja že tukaj, da se gradi dan za dnem in pogosto tudi z žrtvami. Predvsem pa ve, da more računati na Jezusovo navzočnost in na "moč z višave". Kristjan zato ne živi na svetu kot izgnanec, ki z grenkobo pričakuje, da bo enkrat v grob odnesel svojo žalost, ampak kot izseljenec, ki prizadevno dela in z veseljem pričakuje dan vrnitve domov. "Verovati brez omahovanja v to, česar telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere" (sv. Leon Veliki, p.t.)
Za to pot vere pa je pomembno še to, kar je storil Jezus. "Preden se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo, je povzdignil roke in jih blagoslovil." "Blagoslavljati je Božje dejanje, ki daje življenje in katerega praizvir je Bog Oče. Njegov blagoslov je hkrati beseda in dar." "V svoji Besedi, učlovečeni, umrli in vstali za nas, nas Oče obsipa s svojimi blagoslovi in po tej Besedi razliva v naša srca Dar, ki vsebuje vse darove - dar Svetega Duha" (prim. KKC 1078 sl.). Prosimo za vse te darove, prosimo za blagoslov, ki naj daje rodovitnost vsem našim prizadevanjem za življenje po veri.