Bela nedelja - Nedelja Božjega usmiljenja: (15. 4. 2007) - LETO C (2. velikonočna)
Bog, ki je bogat v svojem usmiljenju
Dragi bratje, drage
sestre!
Druga velikonočna ali bela nedelja nam daje v premislek evangelij o nevernem
Tomažu, to je o apostolu, ki je dvomil, ki ni takoj veroval, ki ni takoj
zaupal, ko so mu drugi povedali, da so videli Vstalega, ki ni bil po Jezusovem
vstajenju skupaj z ostalimi apostoli. Zato se tudi ni srečal z Jezusom,
ko se jim je po vstajenju prvič prikazal.
Ali ni ta apostol, ki je pregovorno postal "neverni Tomaž",
podoben tolikim današnjim ljudem? Tolikim iskalcem resnice in smisla?
Ali ni morda kdaj podoben tudi nam osebno? Je bil Tomaž upravičeno odsoten
iz skupnosti apostolov? Ali pa se je iz te skupnosti oddaljil zgolj iz
strahu in razočaranja po vsem tistem, kar se je zgodilo z Jezusom? Zakaj
ni verjel drugim apostolom, ko so mu povedali, da so videli vstalega Jezusa?
Hotel se je sam prepričati o Jezusovem vstajenju, se dotakniti njegovih
ran in šele potem verovati. Od tod tudi njegov upor: "Če ne vidim
na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev
in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval." Je torej
Tomaž podoba ljudi vseh časov in krajev, ki morda zato, ker so ranjeni
v sebi, ne verujejo in ne zaupajo? Ki se ne izročijo niti Bogu niti človeku,
ker se bojijo novih razočaranj in bolečin? Ker se bojijo iskati ali vrniti
nazaj v skupnost, od katere so se oddaljili?
Ko je čez osem dni Jezus ponovno prišel pri zaprtih vratih med svoje učence,
je bil z njimi tudi Tomaž. Tudi on je bil tedaj deležen Gospodovega pozdrava:
"Mir vam bodi!" To ni bil samo pozdrav; bil je njegov dar. Kakor
bi Jezus hotel reči: 'kdor sreča mene, vstalega, in mi zaupa, se nima
česa bati.' Na povabilo Tomažu, naj stori, kar mu je potrebno, da bo lahko
veroval, je ta apostol izpovedal svojo vero z besedami: "Moj Gospod
in moj Bog!" Tudi Jezusov odgovor na to izpoved poznamo: "Ker
si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!"
Tomaž je sprejel dar Kristusovega miru in s tem tudi Kristusa kot osebo.
Vstali Kristus pa je z darom miru podelil tudi Božji dar odpuščanja grehov.
Moč odpuščati grehe je njegov čudoviti velikonočni dar Cerkvi, znamenje
posebne Božje ljubezni, ki ji pravimo usmiljenje. Jezus je v obeh prikazanjih
pokazal svojim učencem znamenja križanja, zelo vidna in dotakljiva tudi
na njegovem poveličanem telesu. Te svete rane so neizčrpen vir vere, upanja
in ljubezni; iz njih lahko vedno zajemamo, posebej še, ko smo se z grehi
oddaljili od Boga. To sporočilo prinaša Nedelja Božjega usmiljenja, kakor
tudi imenujemo Belo nedeljo. Dopustimo, naj nas doseže in prevzame Duh,
ki nam ga daje vstali Kristus. On naj ozdravi rane naših src in poruši
vse pregrade, ki nas ločujejo od Boga in med seboj ter vrne veselje Očetove
ljubezni in medsebojne edinosti. Tomaževa izpoved vere: "Moj Gospod
in moj Bog!" pa naj najde svoj odmev v besedah duhovnika, ki je zapisal
o Kristusu:
"Na poti
življenja stojiš - in mi se rodimo.
Ko shodimo, pridemo predte - in obstojimo:
in sklenemo iti za tabo - ali pa mimo.
Ti mnogim se zdiš pretežak, previsok, prezahteven,
in njihov pogum je za tvoje vrhove prereven.
Na levo, na desno se plaho ozirajo,
lagodnejšo pot si v življenju izbirajo.
Spet drugim ostaneš
odmaknjen, nejasen, zastrt,
za težkim zapahom neznanja zaprt.
Nikoli duhovnik ni lomil jim božje besede,
nikoli jih nihče ni vodil na svete obrede.
O smislu življenja z bolestjo v očeh se prepirajo,
brez smisla življenja v puščobi obupa umirajo.
A meni si luč!
Najlepša luč! Da, luč si mi!
K največjim skrivnostim življenja ključ si mi!
Moja duša od tvoje resnice živi,
po tvojih stopinjah korak moj kvišku hiti.
Kristus Gospod, moja radost, moj Kruh, moja moč!
Ti si moj Bog, moj Rešitelj, Vodnik skozi noč!
Na poti življenja
stojiš - in mi se rodimo.
Ko shodimo, pridemo predte - in obstojimo:
in sklenemo iti za tabo, za tabo -ne mimo!"
p. Pavel Berden, DJ