VELIKA NOČ (8.4.2007) - LETO C

"Najvažnejša stvar: Jezus je vstal od mrtvih!"

Dragi bratje, drage sestre!
"Kristus je vstal! Res je vstal!" To radostno prepričanje nas povezuje z vsemi kristjani, ki po vsem svetu obhajamo praznik Gospodovega vstajenja. Radost napolnjuje naše srce, ko pojemo velikonočno Alelujo in s tem razglašamo Jezusovo zmago nad grehom in smrtjo. Kajti Jezusovo vstajenje ni le dogodek, s katerim se ukvarjajo teologi, ampak je resničnost, ki je se nanaša na vsakega od nas. Velikonočno praznovanje namreč obnavlja in poglablja našo vero v vstalega Jezusa; v njem, v Vstalem, je temelj tudi našega vstajenja.
Jezusovo vstajenje pa je tudi preizkus naše vere: gre za to, ali smo med tistimi, ki Jezusa radi sprejmejo samo kot osebnost, ki močno nagovarja s svojim naukom, s tem, kaj zahteva od svojih učencev in s svojim res človekoljubnim odnosom do bližnjega. Tega navdušenja pa je nekako konec, ko slišijo poročilo o njegovem vstajenju, ali ko se zavedo besed iz veroizpovedi, ki jih molijo: "in tretji dan je od mrtvih vstal." Vendar je prav resnica o vstajenju tisti odločilni korak dejanja vere, ki kot močna svetloba prežari vse, kar je delež človekovega življenja. Samo tako je vse, kar se v življenju zgodi, pomemben kamenček v mozaiku življenja, usmerjenega v večnost, v uresničitev vseh njegovih hrepenenj.
Zato: če smo postni čas doživljali kot pot vrnitve k Očetu, kot pot poglobitve osebnega prijateljstva z Jezusom Kristusom, smo lahko Veliki teden doživeli kot eno samo odrešenjsko dogajanje, kot izraz notranje želje in potrebe po Bogu in Božjem. Kadar je v srcu Bog, razumemo, da je v krščanstvu vse velikonočno. Življenje je in mora biti velikonočno, ker je nenehen prehod (to pomeni beseda 'pasha') iz človeškega gledanja v gledanje, ki se navdihuje in ravna po Kristusu. Smrt je velikonočna, ker je prehod s tega sveta k Očetu. Naše veselje je velikonočno, ker izhaja iz vere v od mrtvih vstalega Kristusa.
Ali nam torej kaj brani, da nismo, oziroma, da ne zmoremo biti vedno veseli kristjani? Z Božje strani je vse zagotovljeno. Naj tudi z naše ne manjka odprtosti za Boga. Bog nas vedno čaka; njegove roke so vedno odprte, njegovo usmiljenje je neskončno. On daje novo življenje. On podarja mir. Tudi nas nagovarja s sporočilom "dveh mož v sijočih oblačilih" ženam, ki so prišle mazilit Jezusovo telo: "Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal! Spomnite se, kako vam je govoril…!" Ne navzočnost angelov, ampak spomin na to, kar je Jezus povedal, je žene prepričal, da je vstal. Kristusova beseda, ki ne bo nikoli prešla, kot je sam zagotovil, ima moč nad tistimi, ki ji prisluhnejo. Bog daj, da tudi nad tistimi, ki so v cerkvi na Veliko noč, drugače pa ne čutijo potrebe po srečanju s Kristusom. Naj Duh Gospodov pomaga odkriti pomen vsake nedelje, male Velike noči! Njeno povabilo je, naj svoje življenje trdno zakoreninimo v evangeliju in v skrivnosti naše vere, v vstajenju.
Naj sklenem z zapisom, ki bo pomagal ohraniti v srcu najvažnejšo stvar teh svetih praznikov, resnico, da je Jezus vstal od mrtvih: "Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal deček sedmih let in si ogledoval podobo Gospodovega križanja. Mimo je prišla študentka. Tudi ona se je zagledala v podobo, a je ni veliko razumela. Že dalj časa si je želela razvozlati to podobo. Tega dečka pa lahko brez sramu vpraša, si je mislila. "Ali ti veš, kaj ta slika predstavlja?" - "Vem. Tale, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto ubog rodil v hlevu. Potem je pa veliko dobrega storil, tudi dosti čudežev; ampak po krivem so ga obsodili in pribili na križ. Tole so rimski vojaki, ki so ga usmrtili. Tale, ki stoji tukaj in joka, je pa Marija, njegova mati". Dekle je zamišljeno zrlo v sliko, fantič pa je šel svojo pot. Nenadoma se obrne, priteče nazaj in pravi: "Najvažnejšo stvar sem vam pa pozabil povedati. Jezus je potem od mrtvih vstal"!" (Tudi jaz lahko živim evangelij, II. del, str. 257).
Da, Jezus je vstal od mrtvih. Naj bodo s to gotovostjo napolnjeni tudi vaši velikonočni prazniki!