6. postna nedelja (25.2.2007) - CVETNA - LETO C

Izročitev Očetu

Dragi bratje, drage sestre!
Cvetno nedeljo obhajamo. Glavno sporočilo bogoslužja te nedelje je procesija z blagoslovljenim zelenjem in branje poročila o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. V procesiji je nekaj slovesnega, veličastnega; ob branju, oziroma poslušanju pasijona, kot tudi pravimo temu svetopisemskemu odlomku, pa se zavemo, kako je bilo vse Kristusovo življenje daritev Očetu - za nas, v spravo za naše grehe.
Zakaj ta slovesni vhod v Jeruzalem in to samo nekaj dni pred strašnim trpljenjem in smrtjo? Je Jezus hotel pokazati, da svobodno vstopa v teden trpljenja? Trpljenje in smrt sta bili zanj ura največje ljubezni, ura njegove največje pokorščine Očetu, ura njegove največje predanosti Očetovi volji in popolnega zaupanja vanj, ura, v kateri je Jezusova neskončna ljubezen uničila ves naš upor proti Boga, ura, v kateri je njegova popolna pokorščina ozdravila vse rane naše nepokorščine.
Jezus sam je govoril o "svoji uri" že v začetku svojega javnega delovanja in sedaj je ta "ura" prišla. Bila je in ostaja izraz njegove ljubezni, ki nikogar ne izključuje: "Nobenega človeka ni, ga ni bilo in ga ne bo, ki bi Kristus ne bil zanj trpel" (koncil v Quiercyju). Jezusovo odrešenjsko trpljenje je bistveni razlog njegovega učlovečenja; želja po spolnjevanju načrta odrešenjske ljubezni njegovega Očeta je prežemala vse njegovo življenje. Kot neke vrste potrditev Jezusove ljubeče povezanosti z Očetom so prve Jezusove besede na križu, ki jih ima zapisane samo evangelist Luka. Ko so križali njega in oba hudodelca, je Jezus govoril: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Prav tako so Očetu namenjene tudi Jezusove zadnje besede: "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo." Oče je začetek in cilj vsega bivanja in njemu je bil pokoren do smrti, smrti na križu. Da "mora biti v tem, kar je njegovega Očeta", je že kot 12-letni otrok rekel Mariji in Jožefu. Očetu se je izročal v molitvi, za katero se je umikal v samotne kraje, Očetu se je izročil v vrtu Getsemani in končno na križu.
Ta Jezus vabi nas, svoje učence, naj gremo za njim. Toda mi težko sprejemamo križe in trpljenje. Jezus ne zahteva od nas, da se trpljenja veselimo. Od nas želi samo, da ga sprejmemo, kadar pride in ob tem še naprej verujemo v Božjo ljubezen, prepričani, da tudi v času trpljenja lahko naredimo veliko dobrega. V bolezni, starosti, ob neprijetnih dogodkih in skrbeh pokažemo svojo največjo ljubezen do Boga. Sposobnost za to si izprosímo z molitvijo in premišljevanjem Jezusovega trpljenja. V tem tudi sami spoznavamo Očeta - pa ne kot tistega, pred katerim nas je strah, kot tistega, ki je zahteven, ki vlada nad človekom. Bog, ki nam ga je Jezus razodel, je "med nami kot tisti, ki streže", ki se daruje za nas kot razlomljen kruh, ki želi samo to, da mu dovolimo, da nas ima rad. Najbrž moramo večkrat priznati, da sami od sebe ne moremo biti zvesti, držati tega, kar smo obljubili, delati dobro, kot morda sami mislimo.
A Bog nas ima rad take, kot smo in nam govori: 'prepusti se moji ljubezni, trdno veruj v mojo ljubezen. Jaz bom v tebi prebudil moč za kesanje zaradi slabega, ki si ga storil in za tisto, kar si opustil dobrega, za neizvršena dela ljubezni. Toda veruj mi, da se odrešenje začenja z vero v zastonjsko Božjo ljubezen'. Zato Veliki teden, v katerega vstopamo, ni samo zgodovinski spomin. Kristus tudi danes trpi v svojih udih, v vseh ljudeh, ki so zatirani, v tistih, ki živijo v revnih deželah. Križ nas ne spominja samo na Jezusovo ljubezen do nas in na naše odrešenje, ampak tudi na njegovo navzočnost v vseh trpečih. Vsi moramo po poti križa, da se naučimo sočutja, solidarnosti s trpečimi, predanosti Bogu in njegovim načrtom ter velikodušnosti. V tem je naša duhovna rast. Ali to pot lahko imenujemo kako drugače kot spreobrnjenje? Ali ni to tisto, za kar smo si prizadevali skozi ves postni čas? Naj Bog blagoslovi, kar je začelo rasti novega v nas!