5. postna nedelja (25.3.2007) - LETO C

Bog daje novo življenje

Dragi bratje, drage sestre!
Spreobrnjenje je vstop v popolnoma novo življenje; je vstop v svet Boga. Če ni Božje delo, do njega ne pride; samo človekova pobuda ni dovolj. Spreobrnjenje je srečanje z Jezusom, ki deluje v človeku. Spreobrnjenje je človekov odgovor na Božji dotik.
V te trditve bi namreč lahko povzeli evangeljski odlomek pete postne nedelje. Dogodek, ki je opisan, prinaša samo evangelist Janez; oznanilo o Božjem usmiljenju pa je tako živo, kot bi ga opisal sveti Luka, evangelist Božjega usmiljenja. Glavna oseba v tem odlomku je Jezus; žena komaj da kaj spregovori. Edine besede, ki jih je izrekla, so odgovor na Jezusovo vprašanje: "Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?" Odgovorila je: "Nihče, Gospod." Dve preprosti besedi, ki po eni strani povesta vse, čeprav po drugi strani ne dasta slutiti niti njenih čustev niti kesanja. To, kar evangelist posebej poudarja, je neizmerno Jezusovo sočutje in usmiljenje, ki je pomenilo za ženo spreobrnjenje, začetek nove poti življenja.
Pa vendar se opisani dogodek ne nanaša samo na ženo, ampak na vse nas. Jezusove besede: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo," veljajo vsem ljudem, vsem nam. V njih lahko začutimo Jezusovo resno svarilo in obenem povabilo, naj bomo resnicoljubni, kajti naše hitro obsojanje, nepopustljivost v sodbah, naša pretirana pozornost na tolike prazne besede o drugih in njihovih dejanjih, iskanje iveri v očesu bližnjih - vse to je neopravičljivo. V tem grešimo vsi in vsi smo potrebni Božjega usmiljenja. In, hvala Bogu, to usmiljenje nam je zagotovljeno; tudi ta dogodek to potrjuje. Jezus je dejal ženi: "Tudi jaz te ne obsojam." Jezus je namreč razodetje Boga, ki je "svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil," kot pravi evangelist na drugem mestu. On je Bog, o katerem je že prerok Izaija rekel: "Gospod, glej, vrgel si za svoj hrbet vse moje grehe" (prim. 38,16-17).
Potrebno pa je še nekaj. Jezus je to povedal v nadaljevanju, potem ko je ženi zagotovil, da je ne obsoja. Dodal pa je: "Pojdi in odslej ne greši več!" Odpuščanje, ki ga prinaša Jezus, ni neke vrste tiho soglasje z našimi grehi in z našo navezanostjo nanje. Tudi nam govori: "Pojdi in odslej ne greši več!" V teh besedah lahko zaslutimo Božjo pomoč, da bi mogli začeti novo življenje. Kdor se redno srečuje s Kristusom v molitvi in prejemanju zakramentov, skoraj ne more drugače, kot da v sebi vedno znova doživlja to pot spreobrnjenja: od tega, da se pred Bogom čuti grešnega, pa do gotovosti, da mu je Bog odpustil, kar je prvi korak v novo življenje. Zagotovilo odpuščanja so besede spovednika, ki človeka v Božjem imenu odveže njegovih grehov. Kako velika škoda za človekovo srečo je prav to, da moderna kultura s svojim gledanjem na človeka kot na edino središče, okrog katerega se vse vrti, ne dopušča, da bi se čutil odvisnega, kaj šele grešnega in bi zato še bolj iskal Boga in se osvobodil dvoumja, ter da ne bi imel za dobro to, kar je zlo v Božjih očeh.
Bratje in sestre! Ali ne začutimo vsaj kdaj pa kdaj prav neke vrste domotožje po tem, kar je s tako gotovostjo zapisal apostol Pavel v pismu Filipljanom in kar slišimo v prvem berilu? "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zaživel v njem ... Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus." Spoznanje Kristusa je za Pavla osebni odnos globoke ljubezni do njega in višek spreobrnjenja - njegovega in vsakega človeka. "Spoznanje Kristusa", odnos ljubezni z njim, za kar si moramo prizadevati vse življenje, to je tista "nova stvar", ki jo Gospod želi narediti v nas. V prispodobi lahko rečemo, da je to naš prehod iz puščave življenja v obljubljeno deželo, v našo veliko noč, v vstajenje!