SVETI JOŽEF - (19.3.2007) - LETO C

Pomočnik v vseh potrebah

Dragi bratje, drage sestre!
"Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino." Tako je v bogoslužju rečeno o svetem Jožefu, možu Device Marije in Odrešenikovem varuhu, čigar praznik obhajamo. To je praznik njega, ki mu je Bog "zaupal varstvo svojih najdragocenejših zakladov". Praznik naj bi nam pomagal, da bi tudi v nas rasla pobožnost do tega svetnika, obenem pa ljubezen do Odrešenika Jezusa, kateremu je tako vzorno služil. On je tisti "zvesti in razumni služabnik", o katerem govori Sveto pismo, ki je sprejel voljo Boga, ki mu je - človeško govorjeno - zaupal "svojo" družino na zemlji, da bi predano skrbel zanjo. Zato nam ga Cerkev daje za zgled služenja Kristusu in njegovemu skrivnostnemu načrtu odrešenja. Obenem ga ima za svojega zavetnika in varuha.
O poslanstvu svetega Jožefa govori tudi mašni hvalospev: imenuje ga "pravični mož", ki ga je Bog dal za ženina deviški Božji Materi. Pove tudi, da je v sveti Družini kot oče varoval božjega Sina Jezusa Kristusa, spočetega v moči Svetega Duha. Vse te naloge in odlike bi lahko imenovali značilnosti Jožefove svetosti. Le-te so bile v skladu z načrtom, ki ga je imel zanj pripravljenega Bog in ki ga je izvrševal s čudovito zvestobo.
Duhovni pisatelji pravijo, da se je pobožnost do sv. Jožefa povečala v zadnjih sto letih; pa tudi v našem času je še vedno živa. Sv. Jožef je zavetnik mnogih dežel in priprošnjik v številnih potrebah. Priporočamo se mu za srečno zadnjo uro, nanj se obračamo kot na zavetnika duhovnega življenja, delavcev, sirot, zakoncev in družin, kot na pomočnika v materialnih stiskah, itd.. O vsaki teh njegovih vlog - če tako rečem -, bi lahko razmišljali. Njegov praznik nas dejansko tudi vabi k takemu razmišljanju, pa čeprav Sveto pismo o njem bolj malo pove. Skopo evangeljsko poročilo pa kljub temu dopušča, da v njegovih "dejanjih", ki so bila v glavnem zavita v molk, odkrivamo ozračje globoke kontemplacije, ali preprosto rečeno: prvenstvo notranjega življenja. Jožef je bil vsak dan v stiku z Jezusom, "s skrivnostjo, od vekov skrito v Bogu", ki se je "nastanila" pod njegovo streho. Ta podrejenost Bogu, ta pripravljenost služiti Kristusu je po besedah apostolske spodbude o sv. Jožefu "izvrševanje pobožnosti, ki je ena od kreposti bogovdanosti". Če smo vsaj malo odprti za pobude Božje ljubezni v svojem življenju, potem bomo upravičeno videli v svetem Jožefu svetel lik notranjega življenja in se mu bomo radi priporočali.
Naslednja misel pa je povezana s prizadevanjem Cerkve na Slovenskem: od praznika sv. Jožefa pa do praznika Gospodovega oznanjenja namreč obhajamo Teden družine. Letošnji nosi naslov: "Bog meni, jaz drugim." Kot je zapisano v drobni knjižici, ki je bila izdana za obhajanje tega tedna, "brez dobrih zakoncev in družin ne moremo pričakovati duhovne rasti tako na osebni ravni kot v skupnosti. Zahtevnost časa in prostora ter nemir življenja kličejo po umirjenosti, duhovni trdnosti in poglobitvi vere ter vrednot". Geslo: "Bog meni, jaz drugim" v Letu Svetega pisma govori, "da se nam Bog razodeva, da prihaja k nam, z načinom zglednega življenja pa prihaja k našim bližnjim". Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Družina je prva šola krščanskega življenja in "šola za bogatitev človečnosti" (CS 52). To pa zahteva najprej in predvsem "posvetitev vsakdanjega življenja, za katero si mora vsak prizadevati, ustrezno svojemu položaju, in po vzoru, ki bi ga lahko vsi dosegli". Prav "sveti Jožef je vzor ponižnih, ki jim krščanstvo postavlja visoke cilje; on je dokaz, da niso potrebne 'velike reči', če hočemo postati dobri in pravi Kristusovi učenci: potrebne so samo navadne človeške, preproste, a resnične in prave kreposti" (OV, 24). Zaupajmo v svetnikovo priprošnjo pri naši rasti v njih in radi mu priporočajmo naše družine!