4. postna nedelja (18.3.2007) - LETO C

Dve skrivnosti: Bog in človek

Dragi bratje, drage sestre!
Evangeljsko priliko o izgubljenem sinu, ki jo slišimo na 4. postno nedeljo, lahko imenujemo čudovito zgodbo o brezpogojni ljubezni Boga do nas ljudi, do vsakega človeka posebej. Nekateri duhovni pisatelji priliko imenujejo "evangelij evangelijev". Evangelist Luka, čigar evangelij je eno samo oznanilo o Božjem usmiljenju, s to priliko predstavi vrhunec le-tega. Zato je prilika v resnici radostna vest veselega oznanila.
Prilika nas najprej sooči z resnico o nas samih. Zaradi padle človeške narave se z grehom oddaljujemo od Boga in se odtrgamo iz občestva z njim. Očetove, Božje darove zapravimo in razmečemo v življenju, ki ni po njegovih zapovedih. Največkrat šele v svojem pomilovanja vrednem obupu spoznamo, da ne zaslužimo več, da bi bili Božji otroci. Velika milost je razpoznati svoje stanje pred Bogom. Spoznanje grešnosti nekatere še bolj zapre pred Bogom, druge pa napolni z zaupanjem, da se vrnejo nazaj v Očetovo hišo. Tudi izgubljeni sin je potem, ko je - kot rečemo - pristal na dnu življenja, "šel vase" in dejal: "Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj ..." V teh besedah je izraženo samospoznanje etične in bivanjske razkrojenosti tega mladega človeka, ki se je odtujil Bogu. To spoznanje pa je bil tudi že njegov prvi korak nazaj k lastnemu očetu in k Bogu.
V priliki se najbrž vsaj kdaj pa kdaj človek prepozna v obeh sinovih in sicer tedaj, ko zaradi napačne in sreče obetajoče svobode odstrani Boga iz svojega življenja. Nekateri po užitkih tega sveta, ko ne morejo več naprej, le gredo vase in se zavedo svojega človeškega dostojanstva in božjega otroštva ter se vrnejo nazaj k Bogu. Mnogi pa, žal, tega koraka nikoli ne storijo in odidejo s tega sveta v sovraštvu do Boga in vsega, kar je Božje. Morda tudi zaradi naše podobnosti "starejšemu bratu", ko mislimo, da je vse v redu, ker hodimo v cerkev, se držimo zapovedi in drugih spodbud, čeprav imamo v srcu bolj malo ljubezni. Zadovoljnost s seboj prerašča v samovšečnost, ki ni brez krivde. Samo po sebi umevno se nam zdi, da smo deležni Očetove ljubezni, ker "nismo prestopili njegovega ukaza", pozabljamo pa, da imamo bolj malo srca za druge, da v nas ni pravega navdušenja za dobro, da je v nas premalo velikodušnosti, v odnosih pa preveč preračunljivosti.
Še eno vprašanje se mi zastavlja: Zakaj je človeku potreben greh, zakaj mu je potrebno užitkov polno življenje, da doživi - kot sam misli - svojo svobodo? Da, svojo svobodo, ne pa tisto, za katero nas je oprostil Kristus. Apostol Pavel piše v pismu Galačanom (5,1): "Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti." Danes mnogi mladi bežijo od doma, iz bolj ali manj varnega zavetja družine, od življenjskih vrednot, s tem pa največkrat tudi od Boga. Ali je ta resničnost skrivnost, ki se ponavlja vsaj od Jezusovega časa naprej - kot je nekdo rekel? Zakaj človek misli, da bo zares svoboden in neodvisen, sam svoj gospodar in srečen le, če se bo osvobodil Boga? In če ni Boga, gredo vse prepogosto v pozabo tudi vrednote, kot so: človekovo dostojanstvo, resnična svoboda, medsebojno spoštovanje, enakost vseh ljudi, resnična človekoljubnost, pravičnost in še kaj! Človek ob tem pozablja, da je Bog Oče, katerega dobrota ne pozna meja, ki je neizmerno potrpežljiv v čakanju na človekovo vrnitev, ki vedno odpušča, kadar se človek vrne nazaj v njegov objem.
Bog čaka na človeka, vedno ga pričakuje, ne pozablja nanj in mu hiti naproti z mnogimi znamenji svoje dobrohotnosti - kot oče iz prilike, ki sina, ki se vrne, sprejme brez graje. Oče ve, da ga je dovolj izučilo življenje samo, ki ga je pripeljalo na pot vrnitve. Ko bomo poslušali in premišljevali to priliko, skušajmo predvsem v njej slišati njeno glavno sporočilo: naj v resnici sprejmemo usmiljenega Boga in se veselimo vsakega brata ali sestre, ki ponovno najdeta pot v Božji objem; tudi sami ga sprejmimo v zakramentu sprave.