3. postna nedelja (11.3.2007) - LETO C

Klic k spreobrnjenju

Dragi bratje, drage sestre!
Beseda, ki je v postnem času pogosto rabljena, je spreobrnjenje. Kaj pomeni spreobrniti se? To pomeni zaupati Bogu in svoje življenje uravnavati po njegovi besedi. Pomeni priznati in sprejeti Jezusa Kristusa kot tistega, ki ga je Bog poslal, priznati in sprejeti ga kot Božjega Sina, živeti tako, kot nas je on učil in kakor je zapisano v evangelijih. Božja beseda nam je v tako imenovanih "močnih časih" cerkvenega leta še posebej bogato pogrnjena. Enega teh svetih časov nam je dano živeti prav sedaj
Spreobrnjenje je zahtevno; pomeni, da znamo reči 'ne' sebi, svojim čustvom, nagonom in načinu mišljenja ter reči 'da' Bogu in njegovim namenom za nas, ne da bi natančno vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. Vendar spreobrnjenje vodi k veselju, kajti "Gospod je velik v ljubezni" (psalm). On nas želi popeljati "v lepo in širno deželo" - kot pravi 2. berilo -, v deželo, ki jo je on izbral za nas in ki je kraj resničnega življenja.
Sveto pismo pogosto vabi k spreobrnjenju; evangelij kliče k spreobrnjenju. Janez Krstnik je tudi oznanjal spreobrnjenje: "Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov." "Množicam je govoril: Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja!" (Lk 3, 3. 8). Jezus pa je po vstajenju naročil enajsterim, naj "v njegovem imenu oznanijo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov" (prim. Lk 24,47). Jezus sam je pokazal, da pravo spreobrnjenje je in ostaja ključ za razumevanje vsega. Če se ne bomo spreobrnili, bomo propadli. To je spoznal tudi izgubljeni sin v najbolj obupnem trenutku izgnanstva, ki ga je sam izbral: "Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote" (Lk 15, 17). Edina pot domov, edina pot nazaj v življenje in v smisel življenja, je bila pot obžalovanja in spreobrnjenja. S takim srcem se je vrnil nazaj v očetovo hišo - in bil z veseljem sprejet.
Včasih se je več molilo za spreobrnjenje grešnikov. Iskreno upam, da v ponižni zavesti, da smo vsi potrebni Božjega usmiljenja in odpuščanja. Ta klic je prihajal tudi iz Lurda in iz Fatime. Tudi v bogoslužju je obrazec s tem namenom. Vedno pa velja ob tej goreči zavzetosti za druge apostolova beseda: "Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade."
Ali je molitev za spreobrnjenje grešnikov potrebna tudi danes? Nekdo je zapisal, da je danes sicer veliko 'skesanih' ljudi, ni pa skoraj nobenega spreobrnjenja. Človekovo srce kakor da ostaja vklenjeno v verige njegovih zmot in krivd in se ne odpre ne Bogu ne drugemu človeku. Nekateri grehi, ki ostajajo na skrivnem,v osebnem življenju in v vesti, dobesedno paralizirajo krščansko življenje, uničijo odnos z Bogom in človeka naredijo nesrečnega. Ali je npr. mogoče razložiti, da si mlad človek vzame življenje samo zato, ker nima dela ali ker ni uspel pri študiju in ga zato starši ne sprejemajo? Morda je to samo tista zadnja kapljica čez rob, resnično puščavo v človeku pa je najbrž že prej ustvarilo pomanjkanje vrednot in ljubezni v življenju, pomanjkanje Boga in vere vanj.
"Spreobrnite se in verujte evangeliju." Te besede vabijo vedno znova, da se vprašamo, ali morda ne mislimo prepogosto na spreobrnjenje drugih, premalo pa na svoje? Nekaj farizejstva je najbrž tudi v srcu vsakega izmed nas. Zato tudi za nas velja prilika o nerodovitni smokvi. Sprejmimo letošnji postni čas kot dar Božje milosti, kot tisto "dodatno leto", da "okopljemo in pognojimo" zemljo svojega življenja, da bo končno obrodile sadove, kot jih pričakuje Bog od nas. Vrnimo se k Bogu, spravimo se z njim po dobri spovedi. "Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' in ni poznal greha, temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva - pravi 2. vatikanski cerkveni zbor -, pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8). Vzemimo to vabilo za svoje - za osrečujoče srečanje z Bogom v zakramentu sprave.