2. postna nedelja (4.3.2007) - LETO C

Postni čas - čas rasti

Dragi bratje, drage sestre!
Kar dobro smo že vstopili v postni čas, na katerega moremo gledati na dva načina. Lahko ga vzamemo kot nekaj negativnega, ker da se moramo odpovedati mnogim stvarem, ali pa kot novo priložnost za osebno rast, ki jo prinašata tudi odpoved in žrtev, zlasti še, če sta povezani z več molitve in dobrimi deli. Bog daj, da bi v tem postnem času v nas prevladoval ta pozitivni duh; vzemimo postni čas kot priložnost za to, da spremenimo svoje življenje in s tem duhovno rastemo. Glavno vsebino te rasti dobro izraža vstopni spev v bogoslužje druge postne nedelje, ki pravi: "Moje srce mi veleva: Išči Gospoda. Zato koprnim po tvoji bližini, Gospod." Temu hrepenenju pa sledi prošnja: "Nikar se pred menoj ne skrivaj." H Gospodu mora biti usmerjen naš pogled, da ne bi živeli kot "sovražniki Kristusovega križa", ampak bi "trdno stali v Gospodu", kot pravi sv. Pavel v drugem berilu.
Ali ni podobno hrepenenje po Božji bližini izraženo tudi v Petrovi izjavi ob Jezusovi spremenitvi na gori, "čeprav ni vedel, o čem govori", kot pravi evangelij? Peter je rekel: "Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." Najbrž je Peter želel, da bi veličastno doživetje Jezusovega spremenjenja na gori trajalo vsaj še nekaj časa.
Jezus ni bil sam na gori; z njim sta bila poleg Petra še Jakob in Janez. Vsi trije apostoli so bili navzoči tudi ob obilnem ribjem lovu in pri obuditvi Jairove hčerke, ob dveh čudežih, ki razodevata veličino Božjega usmiljenja. Kasneje so bili z Jezusom tudi na Oljski gori. Sedaj pa jih je Jezus vzel s seboj na goro, kamor je šel molit, da bi jim dal okusiti luč slave ter jih na ta način pripravil za soočenje s križem. Apostolom naj bi ta dogodek pomagal, da bi razumeli, kako je bilo Jezusovo spremenjenje neke vrste postaja na njegovi poti v Jeruzalem, kjer ga je čakala smrt na križu. Evangelist dodaja, da sta prav o tem, o "njegovem odhodu", z Jezusom govorila navzoča Mojzes in Elija, dve veliki osebnosti iz Stare zaveze. O tretji veliki osebnosti Stare zaveze, o Abrahamu, pa govori prvo berilo, ki pove, da ga je Bog izbral in z njim sklenil zavezo. "Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost," pravi prvo berilo.
Kaj pa naša vera? Pomislimo ob tem vprašanju na apostole in njihovo nemoč ob Jezusovem spremenjenju na gori. V spodbudo nam je resnica, da more Bog tudi s slabotnim orodjem narediti velike reči. Apostole je najprej premagal spanec, v Petrovem predlogu je čutiti zadrego, strah jih je bilo stopiti v oblak in ko so šli z gore, so se spraševali, kaj pomeni "vstati od mrtvih". S krstom imamo tudi mi delež pri Kristusovi smrti in vstajenju, pa morda tudi včasih ne vemo dobro, kaj naj bi to bilo - ali morda ravnamo tako. Najbrž dokaj dobro vemo, kaj pomeni imeti delež pri skrivnosti Kristusove smrti, ker je trpljenje v večji ali manjši meri navzoče v življenju vsakega človeka, družin, skupnosti. Lahko so to bolezni, ekonomske težave, otroci, ki gredo svojo pot, drugače, kot so bili vzgojeni, nesoglasja v družinah, razbite družine, ostareli starši, ki so sami ... Vsaka družina ima svoj križ, čeprav se ga ne vidi. Naša vera pa ima tudi temelj, ki pomaga razumeti deležnost pri skrivnosti Kristusovega vstajenja. To so Očetove besede: "Ta je moj sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte." Jezus pa je zagotovil, da bomo tako, kot je on vstal od mrtvih, vstali tudi mi.
Če torej Božja beseda in luč vstajenja vstopita v naše življenje, postane razsvetljeno in dobi svoj polni pomen. Ne pozabimo, da je sveta maša način naše udeležbe pri velikonočni skrivnosti, kajti evharistija je zakrament Kristusove smrti in vstajenja. V njej najdemo pomen in cilj svojega bivanja. Prejemanje Kristusovega telesa in krvi pri sveti maši pa je hrana za našo pot in našo rast na njej. Jezus pravi: "Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jn 6,54). Naj nas Gospod v teh postnih dneh hrani in očiščuje s svojo besedo, da bomo nekoč veseli gledali njegovo slavo.