1. postna nedelja (25.2.2007) - LETO C

Prostor za Boga in za človeka

Dragi bratje, drage sestre!
Verjetno se tudi vi vsako leto znova sprašujete, kaj naj bi naredili v postnem času, da se ne bi ustavili samo na površju, ampak v resnici iz njega naredili to, kar Bog pričakuje. In če bi vas kdo vprašal, kaj je namen postnega časa - kakšen bi bil vaš osebni odgovor? Eden je prav gotovo ta, da si v postnem času prizadevamo obnoviti in utrditi svojo zvestobo Gospodu, svojo pripadnost Kristusu. Vemo, da je zavest pripadnosti v življenju zelo pomembna na vseh področjih. Postni čas naj nam bi pomagal poglobiti zavest, da smo Kristusovi učenci - prav zato, ker je danes za mnoge biti kristjan postalo nekaj bolj ali manj brezbrižnega.
Ta brezbrižnost je v našem času prava skušnjava, ki se bolj ali manj hitro širi ter jemlje pogum in navdušenje. Včasih se človek tega niti ne zave, a se začne oddaljevati od vere, pa tudi od župnijske skupnosti, ki ji je pripadal; nazadnje vsega tega niti več ne išče. Ta brezbrižnost do Boga in Cerkve ter neke vrste utrujenost mnogih kristjanov je danes velik izziv, ker z njo umira navdušenje za velike cilje, predvsem pa izginja upanje. Takemu stanju predvsem manjka povezanost z Bogom. Če pa ni Boga, je treba to praznino zapolniti z nečim drugim, navadno s stvarmi ali dejanji, ki so drugotnega pomena.
V tem smislu so še kako aktualne tri skušnjave, o katerih govori nedeljski evangelij: "skušnjava kruha", to je skušnjava, da bi človek potešil lakoto in žejo svojega življenja samo s tem, kar lahko kupi v veleblagovnicah, pozablja pa, naj "človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust" (5 Mz 8,3). Še bolj vznemirljiva je "skušnjava oblasti", ki zamegljuje pogled, da človek zaradi nje pozabi, da je Bog gospodar vsega. Zato na njegovo mesto postavlja moderne malike, kot: ekonomijo, kupčije, politiko, mamila. Tretja "skušnjava napačne vere" pa je v tem, da bi človek rad Boga uporabil v svoje namene, da bi od njega zahteval, naj vstopi v njegove načrte in želje in jih uresničuje.
Nam pri upiranju proti tem skušnjavam lahko pomaga postni čas? Čisto konkretne smernice dajejo naši pastirji. Najprej papež Benedikt XVI., ki v središče svoje poslanice za postni čas postavlja Boga in poudarja vertikalni vidik našega krščanskega življenja. Vabi nas, naj bolj zaupamo Očetu in njegovemu sinu Jezusu. Sveti oče bolj kot vsi mi vidi, kako današnja družba živi brez Boga. To "pomanjkanje Boga" - če tako rečemo -, pa je hujše od materialne revščine, ker ubije vsako upanje in v trpljenju pusti človeka samega. V poslanici nas vabi h konkretnim dejanjem ljubezni do bližnjega. Po njegovih besedah nas prav Kristus na križu spodbuja, da se borimo proti vsakemu nespoštovanju življenja in izkoriščanja ljudi in da si ne zatiskamo oči pred pomoči potrebnimi brati in sestrami. "Bog predvsem hrepeni po našem odgovoru, da bi njegovo ljubezen sprejeli in mu dopustili, da nas pritegne k sebi," pravi papež. "Pri tem ne zadošča, če njegovo ljubezen samo sprejmemo, nanjo moramo odgovoriti in jo posredovati drugim: Kristus "me je pritegnil k sebi" zato, da bi se združil z menoj ter me tako učil ljubiti brate in sestre z njegovo ljubeznijo," pravi papež.
Zelo konkreten je tudi ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki je na tiskovni konferenci Slovenske karitas ob postni akciji "40 dni brez alkohola" med drugim dejal: "Tri stvari lahko pomagajo tudi nam, da bo post dosegel svoj namen: 1. Skrb za duhovno življenje in molitev. V letu Svetega pisma nam ta sveta knjiga odkriva resničnost našega življenja in Božje bližine. 2. Dobrodelnost in sočutje s slehernim človekom nas približa vsem, ki trpijo in so nemočni. 3. Prostovoljna odpoved dovoljenim stvarem, da se bomo lahko uprli tudi nedovoljenim."
Naj se nas te spodbude dotaknejo in pomagajo, da bomo postni čas živeli z ljubečo iznajdljivostjo, ki bo v blagor nam in vsem okrog nas. Po papeževih besedah "preživimo postni čas kot "evharistični čas", v katerem bomo sprejemali Jezusovo ljubezen, ki jo bomo tudi z besedo in dejanji razširjali okoli sebe".