7. navadna nedelja (18.2.2007) - LETO C

Krščanska ljubezen

Dragi bratje, drage sestre!
Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste si ob poslušanju svetopisemskih beril ob nedeljah rekli: to je pa zares razumljivo; kot da je pisano prav za naš čas. Pa saj tudi je, kajti Božja beseda je večna, primerna za vsak čas. Podobno lahko rečemo, da so tudi svetopisemski odlomki 7. nedelje med letom tako jasni, da skoraj ne potrebujejo komentarja. Božja beseda v zapisu evangelista Luka je neke vrste kodeks obnašanja in ravnanja kristjanov, ob katerem se razodeva zvestoba Jezusovega učenca do Učitelja, istočasno pa njegova verodostojnost pred svetom.
Jezus predlaga svojim učencem, bolje, daje jim - in po njih nam - nov, izviren vzor življenja, krščanski način življenja, za katerega so značilne tri stvari. Prvič: ljubezen do sovražnikov. Jezus pravi: "Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami." To je zelo konkretna ljubezen in ne čustvo. Drugič: nesebična in zastonjska ljubezen, o kateri pravi Jezus: "Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali ... in boste sinovi Najvišjega, ki je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih." In tretjič: usmiljena ljubezen. Jezus pravi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče." Ta ljubezen se ob človeški bedi in slabosti spremeni v usmiljenje, ki se izraža v sprejemanju bližnjega, dobrohotnosti, zaupanju; ta ljubezen pomeni ne soditi in obsojati, ampak odpuščati in biti velikodušen. To nam ni dano na razpolago, da tako delamo ali pa tudi ne; Jezus namreč pravi, da bo mero, ki jo mi rabimo v odnosu do bližnjega, Bog uporabil ob sodbi za nas: "S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo."
Jezusova konkretnost v nauku pa je za nas vedno nova priložnost, da se vprašamo, ali ljubimo svoje sovražnike? Ali molimo za tiste, ki nas obrekujejo? V Očenašu prosimo: "odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Če sami najprej ne odpuščamo, pozabljamo, da to pomeni, naj Gospod tudi nam ne odpusti. Ko molimo za tiste, ki so sovražni do nas, jih izročamo v Božje roke; s tem jim naredimo največje dobro. Drugo konkretno vprašanje se nanaša na to, s kakšnim namenom delamo dobro drugim? Krščansko je delati dobro samo iz ljubezni, ne da bi za svoje dobro delo pričakovali povračilo. Vprašati pa se moramo tudi, kakšno mesto imajo v našem življenje sodbe o drugih, kritika in opravljanje. Tudi tu velja Jezusova beseda "o meri, s kakršno merimo" ravnanje drugih. Iskreno si moramo prizadevati in Jezusa prositi za pomoč, da ne bi bilo v nas preveč farizejskega duha; to bi bila za nas največja nesreča. Ne pozabimo: usmiljenje je Očetov dar.
Če povzamemo evangelistovo misel, lahko rečemo: kristjani moramo biti ljudje, ki se ravnajo po Jezusovem nauku in njegovem zgledu. Biti moramo usmiljeni, odpuščajoči in spoštljivi do drugih v zasebnem življenju in javno. Okleniti se moramo Kristusovih načel, sodbo o dejanjih drugih pa prepuščati Bogu. Ko nas drugi žalijo, teh žalitev ne smemo hraniti v sebi, ampak se jih znebiti tako, da odpustimo in se spravimo s tistim, ki nas je žalil, Vemo, da to ni lahko narediti. V pomoč naj nam bo to, da pri vsaki sveti maši slišimo izgovorjene Jezusove besede: "To je kelih moje krvi ..., ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov." Prejem Kristusa v svetem obhajilu, ki je deležnost pri njegovi krvi, preliti v odpuščanje grehov, nam daje potrebno moč, da zmoremo odpuščati in namesto sovraštva in maščevalnosti iskati spravo. Kadar pri maši ali tudi sicer molimo Očenaš, prosímo za milost, da bi po njej vsakokrat vsaj malo opustili željo po vsiljevanju svojih sodb ali občutka premoči nad drugimi. Prošnji za vsakdanji kruh pa dodajmo še prošnjo, da bi vztrajno rasli v vnemi za dobrohotnost do drugih. Če bomo res skušali v vsakdanjem življenju ljubiti svoje sovražnike ali vsaj nasprotnike, se bo svet začel spreminjati in Božja ljubezen bo vidna po nas.