5. navadna nedelja (4.2.2007) - LETO C

Božja pota so najboljša

Dragi bratje, drage sestre!
Svetopisemski odlomki 5. nedelje med letom govore o Božjem klicu, ki je namenjen človeku. Namen njegove poklicanosti pa je, da bi sporočilo o odrešenju ponesel še drugim. Prvo berilo govori o tem, kako je Bog poklical preroka Izaija. Njegove besede pripravljenosti odgovoriti na Gospodovo glas: "Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?" so znane. Prerok je odgovoril: "Tukaj sem, pošlji mene!" Izaija ni bil takoj pripravljen sprejeti poslanstvo preroka; izgovarjal se je, da je nevreden, da je "mož z nečistimi ustnicami". Toda Bog je izbral prav njega. Simbolično je Božja milost izvolitve izražena z dejanjem serafa, ki se je z žerjavico dotaknil njegovih ustnic. Postal je največji izmed prerokov, ker je sledil poti, ki jo je zanj začrtal Bog.
Drugo berilo iz pisma apostola Pavla Korinčanom tudi govori o tem, kako je Gospod poklical Pavla, ko je bil še preganjalec kristjanov, da bi iz njega naredil apostola. Ni se čutil vrednega, "da bi se imenoval apostol, ker je preganjal Božjo Cerkev", pravi sam. Potem pa dodaja, kako je Božja pot najboljša: "Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna." Ko je preganjal kristjane, je Pavel mislil, da dela prav. Toda Bog mu je pokazal boljšo pot, ko ga je poklical za apostola in pisatelja novozaveznih pisem, v katerih je zapisal najpomembnejši nauk, Jezusov nauk.
Še bližji kot omenjeni besedili nam je verjetno evangeljski odlomek, v katerem sveti Luka opiše obilen ribji lov ter poklicanost Petra in prvih apostolov, ki jih je Jezus izbral, da bi postali ribiči ljudi. Vso noč so se trudili, pa niso nič ujeli. Zjutraj, ko je najslabši čas za ribolov, pa Jezus reče Petru: "Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!" V Petrovem odgovoru lahko začutimo neke vrste upor: "Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli." Toda potem, ko je v Jezusovih očeh morda videl neko vztrajanje, je dodal: "A na tvojo besedo bom vrgel mreže." Petrova vera je bila še nezrela, toda bila je dovolj močna, da je mogel izreči tiste pomembne besede: "na tvojo besedo bom vrgel mreže." Odgovor na Petrovo zaupanje v Gospoda je bil obilen ulov rib. Morda je Peter doslej mislil, da je najbolje to, kar je opravljal kot svoj življenjski poklic; toda sedaj je spoznal, da je Gospodova pot najboljša. Evangelist dodaja, da so Peter in Simonova družabnika "pustili vse in šli za njim".
Kaj so se apostoli naučili iz opisanega dogodka? Apostoli so v tem dogodku doživeli moč Jezusove besede, saj so kot izkušeni ribiči vedeli, da se rib ne lovi podnevi; prevzela jih je množina rib, saj so se mreže kar trgale, zato so prosili za pomoč ribiče iz drugega čolna. Morda niso vsega razumeli takoj, a v njihovem odgovoru na Božji klic moremo videti, da so verovali Jezusovi besedi in ponižno ponovno vrgli mreže; sprejeli so izziv, katerega jim je predlagal Jezus in končno so vse zapustili in šli za njim. Zaupali so Jezusu in njegovi besedi, videli so, da on more spremeniti stvari. Predvsem pa, da more spremeniti srce in ga tako prevzeti, da vse zapusti in gre za njim.
Duhovni pisatelj je to skrivnost dobro izrazil z besedami: "Biti Jezusov učenec, kot se nam kaže v odnosu med Jezusom in tistimi, ki jih je poklical, je nekaj čisto svojskega. Kaj pomeni biti Jezusov učenec, tega ni mogoče zaobjeti v zapovedi in predpise; ne vidi se iz tega, kar kdo doseže. To zahteva celotno življenje, celo srce, celega človeka. Kdor želi biti Jezusov učenec, mora na trezen in učinkovit način stopiti v osrečujočo in posvečujočo povezanost z Jezusom, Božjim Sinom. Takrat mu bo vse, kar ga dela Jezusovega učenca, obenem tudi darovano" (K. Stock).
Povabilo, ki nam ga ponuja razmislek ob Božji besedi 5. nedelje med letom, je zgovorno tudi za nas: povabljeni smo, da si vzamemo čas in premislimo, kako Bog dela v našem življenju, čeprav morda največkrat drugače, kot bi sami radi. In kakšen je naš odgovor?