3. navadna nedelja (21.1.2007) - LETO C

Odrešenjsko srečanje z Jezusom Kristusom

Dragi bratje, drage sestre!
Jemljemo dobro, ki ga doživljamo, kot dar ali kot svojo zaslugo? To vprašanje se mi postavlja ob Božji besedi, ki nam je ponujena v premislek za tretjo nedeljo med letom. Prvo berilo iz Nehemijeve knjige govori o tem, kako veseli in srečni so bili ljudje, ko so ponovno odkrili knjigo Božje postave. Ob poslušanju le-te so bili ganjeni do solz, tako jih je prevzela njena lepota in njeno bogastvo. Sporočilo za nas pa je, naj si tudi mi vzamemo k srcu to, kar slišimo in v sebi vedno znova prebujamo žejo in lakoto po Božji besedi; ta beseda je namenjena prav nam. Uresničevanje Božje besede v življenju je namreč odvisno od našega pozornega poslušanja in zvestega odgovarjanja nanjo. Tudi kadar slišimo ali beremo odlomek, ki nam je dobro poznan, mu pozorno prisluhnimo - tako, kot da je to prvič. Ali ne spodbuja k temu tudi Jezus sam, ko pravi: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!" (Lk 8,8)? Ali ko je ob drugi napovedi svojega trpljenja rekel: "Dobro prisluhnite tem besedam" (Lk 9,44)?
Za tako poslušanje je potrebno, da so naše oči pozorno usmerjene na Jezusa. Sicer bodo tudi za nas veljale njegove besede, ki jih je namenil svetemu mestu: "O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prinaša mir, takó pa je prikrito tvojim očem" (Lk19,42). Če izgine iz našega življenja ta osredotočenost na Jezusa, najbrž tudi njegova beseda ne bo več imela tiste teže in moči, ki jo v resnici ima.
Kako pomembno je poznanje in branje Svetega pisma za kristjana je drugi vatikanski cerkveni zbor izrazil z besedami: "Cerkev vse v Kristusa verujoče ... močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa." In dodaja, da mora "branje Svetega pisma spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom: kajti 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo božje izreke'"(prim. KKC 2653). Kdor hoče postati prepričljiv in vesel učenec evangelija, mora vsak dan, ali vsaj čim pogosteje, vzeti v roke Sveto pismo, ga pozorno prebirati, prebrano premišljevati in moliti. Vsakokrat, ko odpremo Sveto pismo, da bi z njim molili, je Jezus vedno navzoč. To velja še toliko bolj, kadar smo zbrani pri nedeljskem bogoslužju, pri katerem se oznanjajo in razlagajo svetopisemski odlomki. Da bo to oznanilo obrodilo sadove, je pomembno, da se ne bojimo "izgubljati čas za Boga". Če je vsak dan treba najti primeren čas za to, se nam posebej ne sme muditi v nedeljo: radi dajmo ta čas za poslušanje Gospoda, prepričani, da nam on govori. Morda pa bo kdaj kasneje v življenju prav to eden tistih svetlih trenutkov, ki bo človeka pripeljal nazaj k Bogu in v njegovo Cerkev, katero je zapustil, se pridružil kakšni drugi religiji ali pa preprosto začel živeti tako, kot da ni Boga. Dogodki in stvari, ki človeku dajo na novo razumeti, kako potrebuje Boga in njegovo Cerkev, so različni. Če pa je bilo nekoč vanj zasejano seme vere, bo vedel, kam se lahko obrne, da bo spet našel Boga.
Drugo povabilo k poslušanju Božje besede pa prihaja za nas iz molitvene osmine za edinost kristjanov, ki jo vsako leto obhajamo od 18. do 25. januarja. Letošnje geslo je: "Gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo." Tema nosi s seboj dve povabili: "naj molimo in si skupaj prizadevamo za edinost in se hkrati povežemo v odzivanju na trpljenje ljudi". To sta tesno med seboj povezani nalogi. Naj bodo stiske in bolezni, duhovna in materialna beda v resnici priložnost, da kristjani, ki pripadamo različnim Cerkvam, skupaj naredimo nekaj dobrega in ob tem postajamo bolj eno. Vsak od nas je povabljen, da po svojih močeh podpira to veliko prizadevanje Cerkve za edinost - če ne drugače, vsaj z molitvijo. Naj Božji Duh, ki je to delo začel, zaveje tudi v naših srcih: pa ne samo v dneh molitve za edinost med kristjani, ampak vedno. Vedno naj bo z nami v naši molitvi in v našem čutenju z Jezusom Kristusom; v teh dneh še posebej v njegovi veliki želji, da bi bili spet vsi eno.