2. navadna nedelja (14.1.2007) - LETO C

Resnični problem je izguba vere

Dragi bratje, drage sestre!
"V začetku je bila Beseda" - tako začenja evangelist Janez svoj evangelij; Jezusovo javno delovanje je prav tako zaznamovano s posebnim začetkom, z "začetkom njegovih znamenj". To znamenje, o katerem poroča evangeljski odlomek, je čudež, ki ga je Jezus naredil na svatbi v Kani Galilejski, ko je vodo spremenil v vino. Dobesedni pomen besede ni "čudež", ampak "znamenje". "Čudeži" so "znamenja", ker razodevajo Jezusovo slavo, to je, pričujejo, da je on v resnici Kristus, Božji Sin, da je Mesija. Zato je Jezus tudi osrednja osebnost evangeljske pripovedi. Ključni pomen odlomka pa je v njegovem zadnjem stavku: "Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj."
Zakaj je ta trditev tako pomembna? Jezus je bil v Kani s svojimi učenci tri dni po tem, ko jih je povabil, naj hodijo za njim. To jih je prevzelo; prevzeti z nečim, kar verjetno še sami niso znali opisati, so mu verovali in mu sledili, zaupali so mu, zapustili so svoje delo, družino. Tri dni kasneje - prvi čudež, tisto prvo znamenje, ki jih je potrdilo v tem, da se niso zmotili, ker so verovali Jezusu. Njihova vera je imela objektiven in trden temelj. Vemo, da je bila kasneje njihova vera večkrat preskušana, a temelj je bil postavljen tako globoko, da se - razen pri enem učencu - ni zrušil, ne podrl. Učenci so bili potrjeni v resnici, da je vera pripadnost nekomu, ne pa neki ideji! Zato so "njegovi učenci verovali vanj".
Ta trditev je bistvenega pomena tudi za nas. Kot že rečeno, je vera pripadnost osebi, Jezusu Kristusu; zato verovati pomeni zaupati njemu, zanesti se nanj, zaupati njegovi besedi, pustiti se mu voditi. Tudi mi smo bili poklicani po Cerkvi, v kateri so nas dali krstiti naši starši; v njej smo kasneje prejeli še druge zakramente krščanskega uvajanja. Tudi mi hodimo za Kristusom - zato se imenujemo kristjani. Razlika je le v tem, da so apostoli živeli čudovito izkušnjo osebnega odnosa z Jezusom, ki je bil z njimi v človeški podobi, poslušali so njegovo besedo, videli njegove čudeže in čutili, da jih ima rad. Mi pa vse to vemo, ker nas tako uči Cerkev, ki nam daje ta odnos in to poznanje Kristusa živeti preko svojega oznanjevanje Božje besede, preko bogoslužnega leta in preko zakramentov. To je - lahko bi rekli - zunanja pot vere, po kateri nas vodi Cerkev. Skupaj z njo pa je na naši poti vere še notranje, skrivnostno in resnično vodstvo Svetega Duha, ki je "z nami do konca sveta", kot je Jezus sam obljubil in "nas uči vsega in spominja vsega", kar je sam povedal.
Kakšen pomen ima to za naš čas? Živimo v času, ki je zaznamovan s padcem tolikih vrednot, zlasti moralnih. Pa vendar najgloblji problem našega časa verjetno ni morala, ampak vera. Vera v Boga in v dragocenost vsega ustvarjenega, vera v Jezusa Kristusa in v odrešenje. Če izgubimo vero, je, kot bi izgubili kompas svojega življenja, ki mu daje pravo smer; izguba moralnih in drugih vrednot je samo posledica prve izgube. Če se to zgodi, potem se ne smemo čuditi, da gre v življenju marsikaj narobe.
Pred kratkim smo obhajali božične praznike in morda še vedno slišimo odmev besed istega evangelista, ki pravi o Jezusu: "V svojo lastnino je prišel, toda njegovi ga niso sprejeli." Tu je resnični problem današnjega časa. Vendar evangelij daje upanje, kajti Bog "razodeva svoje veličastvo" tudi danes; tudi danes se daje spoznavati in tudi danes je viden preko Jezusa Kristusa, preko njegovih besed, dejanj in preko njegove navzočnosti. Saj je "Emanuel - Bog z nami"! Poklicani smo, da verujemo vanj, da mu zaupamo svoje življenje, ker nas ima rad, vsakega osebno; danes in vedno nas pričakuje. Ne pustimo ga čakati pred vrati svojega srca, ampak mu ga odprimo, da se bo naša vera še poglobila, da bo naše upanje še močnejše, predvsem pa, da bo naša vera bolj pristna, da bo v resnici odnos z živim Bogom, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Samo tedaj so imeli božični prazniki za nas res pravi pomen!