JEZUSOV KRST - (7.1.2007) - LETO C

Dar Svetega Duha

Dragi bratje, drage sestre!
Od božičnega večera naprej smo obhajali čudovite dogodke Jezusovega rojstva in otroštva in upam, da so se ob njih naše duše v resnici nasrkale odrešenjskega sporočila, ki ga božični prazniki prinašajo s seboj. Na nedeljo Jezusovega krsta pa je pred nami odrasel Jezus. Iz evangeljske pripovedi si lahko predstavljamo to dejanje krsta in tudi 'slišimo' glas nebeškega Očeta, ki mu pravi: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje." Liturgični praznik Jezusovega krsta tako zaključuje obhajanje božičnih praznikov in nas spomni, da je bil Jezus rojen zato, da bi bil naš Odrešenik. Njegov krst pomeni začetek njegovega javnega delovanja, ki je doseglo svoj višek v njegovi velikonočni skrivnosti, v njegovem trpljenju, smrti in vstajenju.
Jezus je prišel na svet, da bi se daroval Očetu v popolno daritev za odrešenje vsega sveta. V letošnjem liturgičnem ciklusu bomo ob nedeljah poslušali evangelista Luka, ki v svojem evangeliju predstavlja Jezusa na njegovi neizprosni poti v Jeruzalem, kjer je izpolnil svoje poslanstvo. Marija in Jožef sta 40 dni po rojstvu Jezusa prinesla iz Betlehema v jeruzalemski tempelj. V tem dejanju je močno sporočilo, namreč, da se bo Jezusovo rojstvo dovršilo v svetem mestu. Ko je kot 12-letni deček ostal v jeruzalemskem templju, je bil presenečen, ker Marija in Jožef nista razumela, da "mora biti v Očetovi hiši". V kritičnem trenutku svojega javnega delovanja je rekel svojim apostolom: "Glejte! V Jeruzalem gremo in nad Sinom človekovim bo izpolnjeno vse, kar je pisano po prerokih. Izročen bo namreč poganom, ki ga bodo zasmehovali, z njim grdo ravnali, vanj pljuvali, ga bičali in umorili, in tretji dan bo vstal."
Vprašanje, ki se nam zastavlja ob nedelji Jezusovega krsta, je: Zakaj je Jezus sploh moral biti krščen? On, ki je bil brez greha, prav gotovo ni potreboval odrešenjskih učinkov, ki izhajajo iz krsta. Toda iz evangelija lahko jasno vidimo, da smo mi tisti, ki po Jezusovem krstu postanemo deležni milosti, ki izhajajo iz tega svetega dejanja.
Čeprav Jezusov krst ni bil zakrament, ki ga mi prejmemo, je naš krst z njim v zvezi. Naš krst je zaznamoval začetek našega krščanskega življenja, čeprav se tega takrat nismo zavedali. Smemo si predstavljati, da je tudi ob našem krstu nebeški Oče pogledal na nas in s ponosom rekel: "Vi ste moji ljubljeni otroci, moji sinovi in hčere, nad vami imam veselje." Ker se bo tudi naša zemeljska pot končala s smrtjo in vstajenjem, lahko krščansko življenje primerjamo stalnemu, neizprosnemu popótovanju s Kristusom proti Jeruzalemu, v dovršitev.
Naš Jeruzalem, naš kraj čaščenja Boga, je cerkev, so cerkve, v katerih se zbiramo ob nedeljah in drugih priložnostih. Evharistija je naša velikonočna daritev, naš zakrament deležnosti pri Kristusovi smrti in njegovem vstajenju. Ali kdaj pomislimo na to, da ob nedeljah moramo biti v Očetovi hiši? Ko vstopimo v cerkev, v ta duhovni Jeruzalem, tam najdemo studenec, blagoslovljeno vodo, s katero se pokrižamo. To dejanje naj bi nas spomnilo na naš krst, na tisti veliki in pomembni dogodek, ki nas je združil v Božjo družino in nas tako tesno povezal z Božjim Sinom, da je njegova usoda postala naša. Bolj ko se povežemo z Jezusovim krstom, ki je dosegel svoj vrhunec na križu, bolj bodo naša srca gorela v nas z neugasljivo vero, podobno kot sta bili goreči srci učencev na poti v Emavs. In krst je zakrament, ki vabi v tesnejšo povezanost ljubezni s troedinim Bogom.
Nedelja Jezusovega krsta nas zato vabi, naj prosimo Očeta, da bi nas "notranje prenovil po Jezusu". To pa je delo Svetega Duha v nas, čigar sadovi so "ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje". Ko bomo mislili na te darove Duha, se spomnimo tudi dneva svojega krsta; naj postane za nas praznični dan, dan hvaležnosti za to milost in dan odločenosti, da bomo živeli kot pravi kristjani.