Sveta družina (31.12.2006) - LETO C

Ljubiti se naučimo v družini

Dragi bratje, drage sestre!
Božični čas, v katerem obhajamo praznik Svete družine, na poseben način govori o tem, kako je "hrepenenje po Bogu zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga; in Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo človek našel resnico in srečo, ki ne je neha iskati" (KKC 27). To pritegovanje človeka k Bogu se začenja v jaslicah. Sicer se verjetno ne bi toliko ustavljali ob njih in zrli v njih upodobljeno skrivnost, preprosto družino v preprosti družbi tistih, ki so odprti za skrivnost, torej za Boga.
Svetopisemska besedila, izbrana za nedeljo Svete družine, predstavljajo različne vidike življenja v družini. Modri Sirah v prvem berilu opiše veselje srečnega očeta, ki je svojim otrokom želel posredovati bogata življenjska spoznanja. Ta izhajajo iz spoštovanja očeta in matere in prinašajo blagoslov. Priporoča usmiljenje in prizanesljivost otrok do njiju takrat, ko jima pešajo moči. To pri Bogu ne bo pozabljeno, ampak se jim bo "vračunalo v spravo za grehe". Drugo berilo bi lahko imenovali spodbudo apostola Pavla za družinsko življenje v Gospodu. Našteva kreposti, ki naj bi si jih "oblekli" kot Božji izvoljenci in nad katere naj bi si kot "vez popolnosti" nadeli ljubezen. Potem bo Kristusov mir kraljeval v srcih. Neke vrste pogoj za to pa je Kristusova beseda, ki "naj bogato prebiva med nami", zatrjuje apostol. Zasidranost v Božji besedi, nenehno odkrivanje njene resničnosti in lepote, je moč za vse, kar se v življenju dogaja. Zato je lahko v družini ali v kakšni drugi skupnosti radost in sreča, kljub temu, da pridejo skrbi in stiske, katerim se v življenju ni moč izogniti.
Evangelij pa govori o 12-letnem dečku Jezusu, ki je "po končanih prazničnih dneh ostal v templju, ne da bi njegovi starši to opazili". Lahko si predstavljamo njuno stisko, ko sta opazila, da Jezusa ni z njima. Vrnila sta se in ga našla v templju, kjer je bil zatopljen v to, "kar je njegovega Očeta", kot jima je sam rekel v odgovor na vprašanje, zakaj je to storil. Zatopljen je bil v Božjo besedo, ki so jo razlagali judovski učitelji; poslušal jih je in spraševal. Cerkev nam to Sveto družino daje za zgled, ki naj bi ga posnemali, da bi tudi v naših družinah rasle iste kreposti in ista ljubezen, kot pravi mašna prošnja.
Ob misli na nazareško družino se človeku kdaj pa kdaj porodi misel: Jezus, Božji Sin, ki je prišel, da bi odrešil ves človeški rod, se je za 30 let, za veliko večino svojega življenja, nekako skril v majhno okolje človeške družine. Pa je imel tako veliko poslanstvo, toliko sporočil, ki bi jih lahko posredoval naprej ljudem, toliko struktur, ki bi jih lahko spremenil - in vse to samo zato, da bi se svet spet vrnil nazaj na pravo pot, na pot dobrega. Ta pomislek se izgubi, če sprejmemo resnico, da je v Jezusovem življenju v družini temeljno sporočilo, namreč: družina je osnovna struktura, iz katere izhajajo vsa dejanja za ozdravitev sveta. Tega se zaveda tudi moderna družba, ki sicer po eni strani pripravlja zakone in navade, ki družino razgrajujejo, po drugi strani pa se sklicuje na njeno potrebnost. Jezus, ki je prišel, da bi svet odrešil z zakonom ljubezni, je hotel povedati, da se ljubiti naučimo v družini in kdor ne ljubi družine, bo težko ljubil svet. Družina je prva šola ljubezni. V družini zakonca skoraj instinktivno težita k velikodušni, zastonjski in požrtvovalni ljubezni, ki vodi k Bogu. Taka ljubezen pa je potem 'nalezljiva' za vse družinske člane. Moč za to družina dobiva, če Jezusa postavlja v središče svojega doma, če v molitvi z njim deli veselje in žalost, če v njegove roke izroča svoje potrebe, stiske, namene in cilje, ker potem od njega dobiva upanje, moč in pomoč.
Ko bo ob prazniku Svete družine naša misel poromala v družine, iz katerih smo izšli, naj se zahvali Bogu zanje pridruži tudi prošnja za današnje družine, da bi zmogle ostati zveste idealom, s katerimi so jih ustvarile. Naj Kristusov mir in njegova beseda prebivata v njih, da bo nad njimi tudi njegov blagoslov!