Tretja adventna nedelja (17.12.2006) - LETO C

Veseli z razlogom - zaradi Jezusa!

Dragi bratje, drage sestre!
Resnica, da človek išče srečo, veselje in mir, najbrž ni odkritje božičnega praznika; človekovo življenje je eno samo iskanje sreče. Nihče ne pristane na to, da bi rekel, da si ne želi biti srečen, da si ne želi veselja, življenja v miru. Večkrat tudi slišimo in sami pravimo, da je krščanstvo vera veselja, pa morda vse premalokrat srečamo kristjane, ki so veseli ..., ali pa morda tudi sami nismo izkustveno doživeli krščanstva kot vere veselja; smo morda vse preveč kristjani iz navade. Da, kristjani smo veseli, le da morda ni vedno glavni razlog našega veselja odkritje Boga, naša prepričljiva vera vanj, prijateljstvo z Bogom. Najbrž smo prehitro zadovoljni samo z zunanjimi stvarmi.
Božja beseda 3. adventne nedelje vabi prav k veselju. Apostol Pavel v drugem berilu spodbuja Filipljane: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." V prvem berilu pa prerok Sofonija svojemu ljudstvu, ki so ga stiskale mnoge nadloge, prav tako priporoča veselje: "Vriskaj, vzklikaj Izrael, veseli in raduj se iz vsega srca, naj ti roke ne omahnejo." Razlog tega veselja pa je, pravi prerok: "Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj".
Pa se morda tudi sami sprašujete: Kako je človek srečen v Bogu? Kako najde veselje v njem? Ali morda tako, da bi mu Gospod odvzel vsak vzrok trpljenja? Ga osvobodil vsake bolečine? Ali tako, da bi mu dal, kar si želi? Ne, veselje ni v tem, saj Bog ne dela takih čudežev, čeprav bi si to včasih želeli. Jezus govori o veselju, ki prihaja od njega in ostaja tudi sredi življenjskih preizkušenj. Ostaja nam vprašanje, kako ga doseči.
Na pomoč nam to nedeljo prihaja - kdo drugi, kot glasnik adventa, sveti Janez Krstnik. Govori nam, da je veselje v našem odnosu ljubezni do bratov in sester, v zastonjskosti in delitvi z drugimi, skratka v bratstvu. Janez Krstnik vabi k delitvi z drugimi: "Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene; in kdor ima živež, naj stori prav tako." Prav tako govori o odnosu pravičnosti. Vojakom je naročal, naj nikomur ne grozijo in nikogar ne izsiljujejo, ampak naj bodo zadovoljni s svojo plačo. Tako je tudi naše veselje v tem, da smo zadovoljni s potrebnim, da ne zahtevamo od drugih kar ni pravično, predvsem pa, da smo sami vestni pri opravljanju svojih dolžnosti.
Apostol Pavel pa v berilu poudarja glavni razlog veselja, ki je v tem, da se popolnoma izročimo Bogu: "Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli." Vemo, da se je težko upirati, da ne bi bili v skrbeh, da ne uspe vedno vsako stisko preložiti na Gospoda, čeprav imamo čudovito obljubo, da bo on varoval naše srce. Le-to je dostikrat nemirno, ker ne najde gotovosti, ob kateri bi se lahko v resnici umirilo in ustavilo. Adventni čas je vsako leto nova priložnost, da se iskreno vprašamo, kje je naše srce in koliko prostora ima Bog v njem. Je tudi klic, da se spravimo z njim v zakramentu sprave in tako doživimo tisto notranjo srečo, ki jo more prinesti samo to srečanje z živim Bogom. Ne odlagajmo tega srečanja, če hočemo doživeti božične praznike
Za konec še ta misel: če bi Gospod sedaj poslal Janeza Krstnika, da bi nas pripravljal na božični praznik v tem adventu, kaj bi nam povedal? Verjetno kar iste stvari, saj so tudi danes še vedno aktualne in potrebne za naše spreobrnjenje. Učil pa bi nas tudi, naj se ne ustavimo, dokler v resnici ne najdemo Mesija, dokler se v resnici ne srečamo s Kristusom. Janez je rekel, da ni vreden, "da bi mu odvezal jermen njegovih sandal". Tudi sami čutimo, da nismo tega vredni. Mislimo na to, ko svoje besede združujemo s stotnikovimi in pred vsakim obhajilom molimo: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni." Pa vendar se mu bližajmo z vsem zaupanjem, ki ga premoremo, pa bomo izkusili veselje, mir, srečo, ki jo prinaša Bog.