Druga adventna nedelja (10.12.2006) - LETO C

Pripravimo Gospodovo pot!

Dragi bratje, drage sestre!
Sporočilo evangelija 2. adventne nedelje je jasno: advent pomeni Jezusov prihod. Usmerja nas v božični praznik, zato se je treba nanj pripraviti - "pripraviti pot", kot pravi evangelij. Glasnik tega sporočila je Janez Krstnik, ki nas bo kar dve nedelji vabil k tej pripravi, da bi ne le "vse človeštvo videlo Božje odrešenje", ampak da bi ga vsak človek osebno izkusil. Zakaj je sporočilo Janeza Krstnika tako pomembno? Zaradi njegovih osebnih kreposti? Njegova veličina izhaja iz njegove povezanosti z Jezusom, katerega glasnik je bil. Cilj vsega njegovega življenja je bil pokazati na Jezusa, na Mesija. Že ob njegovem rojstvu je bilo rečeno o njem: "In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota". Janez Krstnik je to svoje poslanstvo dobro opravil; za Jezusa in zvestobo njegovemu nauku je celó dal svoje življenje.
Kaj pa mi? Tudi mi smo poklicani biti "preroki Najvišjega", to je, z besedo in dejanji oznanjati vero v Kristusa, živeti tako, da je Kristus resnica, ki nas v vsem vodi, in s svojim življenjem izžarevati njegove vrednote, njegov nauk in njegovo predanost Očetu; dobrota, ki jo izkazujemo drugim, pa je dokaz te naše žive vere. Ker naše življenje ne odraža vedno tega, Janez Krstnik tudi nam ponavlja besede preroka Izaija, da je treba "zravnati pot" in sicer s spreobrnjenjem srca in s prošnjo po odpuščanju grehov. Zato je advent milostna priložnost, da se srečamo z Božjo usmiljeno ljubeznijo posebej v zakramentu sprave in doživimo resnično osvoboditev in spremenitev srca. Samo táko zaupanje v Boga, ki je dobrotljiv in usmiljen, prinaša notranje veselje - tudi v bolečih trenutkih, ki jih on more in hoče spremeniti v naše večje dobro. Če mnogi ne vidijo odrešenja, ki ga daje Bog, ampak ga iščejo drugod, je to zato, ker ne zaupajo vanj ali ne verjamejo, da je Bog človeku tako blizu.
Ob pogledu na bolj prazne cerkve, posebej če je to ob nedeljah, me prevzame misel: kje so ostali naši bratje in sestre, ki morda že leta ne pridejo več k bogoslužju in ne prejemajo drugih zakramentov? Zakaj je vedno več razbitih družin, ločitev in kot posledica toliko trpljenja in gorja? Zakaj tudi kristjani delamo proti svoji vesti in zaupanju drugih ljudi, zlasti v javnih službah? Ali smo se res dali "zastrupiti" blaginji, ki jo slabo uporabljamo, morda predvsem zase, pa čeprav se srce kdaj pa kdaj še zdrzne ob stiski drugih? "Doline, ki naj se napolnijo" so vse oblike nezaupanja, obupa, vdanosti v usodo, malodušnosti nad življenjsko resničnostjo, kakor da nas Bog ne ljubi in ni z nami vedno in povsod. "Gore in hribi, ki naj se znižajo", sta naša prevzetnost in samozadostnost, ki ne priznava Kristusa za Mesija, Gospoda in Božjega Sina. "Kar je krivo in naj bi postalo ravno" pa govori o našem zaupanju v vse tisto, kar nas ne more rešiti in odrešiti.
Kaj lahko rečemo ob vsem tem? Morda moramo samo v vsej preprostosti srca priznati, da je prihod Božjega Sina na svet najpomembnejši trenutek zgodovine. Ali kot je rekel neki škof (R. Graber): ta trenutek "neskončno presega stvarjenje sveta. Kajti da je edini Božji Sin, druga Božja oseba, pripravljen, da postane človek na tem malem, neznatnem svetu - to preprosto presega vse". S tem dejanjem se je Bog zoperstavil človeškemu napuhu, izvoru vseh njegovih slabosti in grehov, in razodel svojo ljubezen. Véliki Bog je postal majhen, da bi s tem nas ljudi privedel na pravo pot iskanja njega samega in sprejemanja vsega, kar nam je po svojem Sinu razodel in pokazal - za našo srečo. Na nas pa je, da si prizadevamo misliti na božični praznik kot na praznik največjega obdarovanja, nase pa kot na srečne obdarjence. Da bomo deležni luči tega praznika, mu moramo vrniti njegovo preprostost, verovati Gospodovi besedi in njegovi vsemogočnosti, ki nam je dana na razpolago in potem v sveti noči poklekniti pred Otroka v jaslih. Človek je namreč največji takrat, ko je na kolenih pred svojim Bogom. Da bi to spoznali v tem adventnem času in bili pripravljeni na nenehno Božje prihajanje!