Prva adventna nedelja (3.12.2006) - LETO C

Za nov, blagoslovljen začetek

Dragi bratje, drage sestre!
Izteklo se je še eno bogoslužno leto, iz katerega smo hranili svoje duhovno življenje in v katerem smo se veselili življenja Cerkve, njenih nedelj in praznikov, navadnih dni, svetniških godov ... Vendar pa nam bo vse to znova ponujeno tudi v novem cerkvenem letu, ki ga začenjamo z adventnim časom. Letos bomo imeli samo 22 adventnih dni, v katerih naj bi se pripravili na Jezusov prihod, ki je "tako neizmeren dogodek, da ga je Bog hotel pripravljati stoletja". Nikar ne preslišimo sporočila teh besed, pa bo advent tudi nas vedno spominjal na to, da Jezus nenehno prihaja na svet, kajti on je vedno "Bog z nami". Vedno trka tudi na vrata našega srca in nas prosi, da bi smel vstopiti, da bi nas spremenil, da bi nas naredil čim bolj podobne sebi. Zato je veliko delo našega življenja, naš življenjski advent, prav to, da bi dan za dnem postajali bolj podobni Jezusu.
Advent pa nas želi spomniti tudi na Jezusov drugi prihod ob koncu sveta. Evangelist to opiše v kar zastrašujočih podobah. Vendar nas s tem nikakor noče prestrašiti, saj daje tudi upanje. Ko pove, kako bo takrat, dodaja: "Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje." Jezus hoče s tem povedati, da je gospodar sveta in zgodovine in da nam daje oporo in tolažbo tudi v težkih dogodkih zgodovine in življenja. Morda na to vsi skupaj pozabljamo in ne hrepenimo po skorajšnjem Jezusovem prihodu, kot je po njem hrepenela prva Cerkev. Verjetno je razlog za ravnodušnost v tem, ker se je ohladila naša ljubezen do Jezusa in vera vanj, ker ne znamo skoraj ničesar več prav pričakovati, ker so naša pričakovanja vse preveč postala zahteve, ker nas je strah naših potreb, ko so enkrat izpolnjene, ker gre vsak po svoje in je tako težko kaj narediti skupaj, ker nas vsakdanje skrbi preveč zmedejo, da bi lahko mislili na kaj drugega, na bistvo, na večnost.
Ali je v takem ozračju adventni evangelij še lahko tista beseda, ki uvaja v skrivnost življenja in odpira nova obzorja človekovega izkustva? Pravijo, da je evangelij star; pa vendar je ta "večno mladi" stari evangelij tisti, ki nas povezuje s preteklostjo, z našimi koreninami in nas spodbuja, da se stegujemo za tem, kar je pred nami, s prihodnostjo; saj samo tako lahko prav živimo vsak podarjeni trenutek, ki je naša sedanjost. V njej nas nagovarja Jezus, vedno znova in vsakokrat, ko beremo njegovo Besedo, posebej pa še, ko smo skupaj zbrani pri evharistični daritvi.
Kaj nam želi povedati na prvo adventno nedeljo, na tej prvi postaji naše priprave na Božič? Takole pravi: "Zato čujte in vsak čas molite, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo in stopiti pred Sina človekovega." "Čuti" pomeni prizadevati si živeti kot njegovi učenci in ne dopustiti, da bi njegova beseda šla mimo nas; pomeni imeti Kristusa v mislih, v besedah in v srcu. "Moliti vsak čas" pa pomeni, da mora biti vse naše življenje pogovor z Gospodom. Da bi se to zgodilo, je pa potrebno, da imamo najprej določen čas za ta pogovor s svojim Bogom, ki ga ne smemo opustiti. Če ga sedaj nadvse ljubimo in si prizadevamo živeti po njegovem nauku, potem se tudi ne bomo bali stopiti pred Njega ob koncu sveta.
Še eno za nas pomembno sporočilo pa prinaša drugo berilo. V njem apostol Pavel spodbuja, naj dovolimo Gospodu, da nas "obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh". Tako bomo tudi še bolj napredovali v tem, "kako nam je treba živeti, da bomo ugajali Bogu" in tudi v vsakdanjem življenju prav ravnali. Skozi advent našega življenja bomo zmogli iti z vero v Boga, ki je vedno z nami, z zaupanjem, ki pomaga stati tudi pod križem, z ljubeznijo, ki zna služiti in z odprtostjo, ki zna vse to videti in živeti. V tem smislu še vedno močno nagovarja Teden karitas z geslom: "Ali me imaš rad?" Če še nismo dali odgovora na to vprašanje, je pred nami ves advent, da to storimo in predvsem naredimo veliko dobrega. Naj nas Prihajajoči v tem podpira!