33. navadna nedelja (19.11.2006) - LETO B

V svetlobi Kristusove luči

Dragi bratje, drage sestre!
Proti koncu bogoslužnega leta nas Cerkev posebej spomni na konec sveta in na drugi Kristusov prihod. Jezus to opiše kot čas največje teme: "... sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale". In doda: "Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo." Ali ni v tem neko nasprotje? Kako pa bomo videli Sina človekovega, če bo vse otemnelo? Njegov prihod bomo videli z lučjo, ki je Kristus sam, saj je o sebi rekel: 'Jaz sem luč sveta.'
Da se nam tega dne ne bo treba bati, nas Kristus vabi, naj že sedaj živimo v njegovi luči: naj živimo zakramentalno življenje, naj poslušamo Božjo besedo in ji v življenju dajemo prednost ter živimo kot pravi Božji otroci. Kristus nas vabi, naj bomo pozorni in povezani z vsemi svetimi znamenji okrog sebe, ki razodevajo in podarjajo Božje življenje. Zato je tako pomembno poslušanje Božje besede. Jezus sam pravi: "Kdor se sramuje mene in mojih besed pred tem prešuštnim in grešnim rodom, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, ko bo s svetimi angeli prišel v veličastvu svojega Očeta" (Mr 8,38).
Življenju po Jezusovi besedi moramo v svojem vsakdanu dajati največjo prednost. Zagotovilo te prednosti poznamo; Jezus sam jo je potrdil, ko je rekel: "Kdor izpolni mojo besedo ... , ima večno življenje. Kdor ima moje besede, ne bo nikoli umrl ... Kdor me ljubi, bo spolnjeval moje zapovedi in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala." Zato Gospod tako neustrašeno izjavlja v nedeljskem evangeliju: "Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle." Besede, ki jih doda: "Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče ..., ampak samo Oče", niso grožnja, ampak so povabilo k večji povezanosti z Bogom, z Očetom. Lahko verjamemo, da nas je Jezus tudi zaradi tega naučil molitev Očenaš.
V taki sveti odprtosti za Boga, odvisnosti od njega in poslušnosti njegovi besedi ne more biti strahu pred koncem. Zato lahko zaupamo, da bomo med izbranimi, ki jih bodo angeli zbrali od "konca zemlje do konca neba". Pa še nečesa ne smemo pozabiti, namreč, da se ta izvoljenost začenja danes, to je vsakokrat, ko nas Jezus vabi na nebeško gostijo. Evharistija je poroštvo in obljuba večnega življenja, kar bi tudi moralo biti eden od razlogov naše zvestobe. Še en razlog pa je zapoved ljubezni. Sveti Avguštin pravi, da je "ljubezen dopolnitev vseh naših dobrih del. Tam je cilj; tečemo, da dosežemo; tečemo naproti njej; v njej se bomo odpočili, ko dospemo na cilj." Zato kadar pozabimo brati v svojem srcu, poglejmo Božjo besedo, v kateri je vse to zapisano.
Ob koncu pa se še vprašajmo, ali iz evangeljskega odlomka o Kristusovem drugem prihodu izhaja za nas kakšen praktičen sklep? Da in to je, da moramo biti čuječi. Prizadevati si moramo resno jemati Jezusa in njegov nauk vsak dan svojega življenja. Božje kraljestvo, ki bo takrat odprto za nas, se je že začelo.: Jezus je navzoč v Cerkvi, v tej skupnosti, ki jo sestavljamo grešni in s slabostmi obdani ljudje. Vendar nas iz te Cerkve in po njej pripravlja za tisti veliki dan, ko nas uči zapoved ljubezni in nam daje moč, da ljubimo. Vsak dan moramo biti z Jezusom in pričakovati njegov prihod. To pa ne pomeni, da moramo pozabiti na zemljo, kjer je naš sedanji dom, v katerega smo postavljeni, da izpolnimo svojo nalogo. Ne. Ljubezen, ki jo od nas zahteva Bog, pomeni prizadevanje za izboljšanje položaja vseh ljudi; pomeni pomagati tistemu, ki trpi ali je pomoči potreben. Učitelji duhovnega življenja pravijo, da je to edini način, kako se lahko vsak dan znova pripravljamo na tisto dokončno srečanje z Jezusom in poroštvo, da nas bo takrat lahko prepoznal. Zato danes iskreno prosimo Gospoda, naj nam daje moči, da bomo znali biti čuječi, da se bomo radi z njim pogovarjali v molitvi, ob njegovem prihodu pa polni dobrih del stopili predenj ter dosegli "polnost veselja pred njegovim obličjem, večne radosti na njegovi desnici".