32. navadna nedelja (12.11.2006) - LETO B

Velika vrednost majhnega daru

Dragi bratje, drage sestre!
Ste se morda že kdaj spraševali, kako živeti svoje življenje, vse za življenje pomembne postaje, prehode in razpotja, biti uspešni, misliti na druge in ob tem zares polno živeti? Vam je ob tem prišlo na misel, da je v resnici toliko poti skozi življenje - in s tem tudi toliko poti do Boga, ki življenju daje smisel - kot je ljudi samih? Res je, vsako življenje ima svojo lastno poklicanost, svoj lasten program in svojo lastno pot. Zato lahko trdimo, da ni nobeno življenje zgolj posnemanje nečesa ali nekoga; življenje je kot pot, na katero smo postavljeni z nam določenim poslanstvom in nalogo; kadar na tej poti srečamo svetle zglede predanega življenja in dobrote, pa je naša pot lahko še bolj pogumna.
V tem me potrjuje Božja beseda 32. nedelje med letom, ki pred nas postavlja zgled dveh žena: tako sta zaupali v Boga, da sta bližnjemu darovali to, kar jima je bilo najbolj potrebno za življenje. Prva, vdova iz Sarepte, je preroku Eliju spekla kolaček iz zadnjega prgišča moke, druga vdova pa je v zavesti, da mora prispevati za vzdrževanje templja, vrgla v tempeljsko zakladnico "vse, kar je imela, vse, kar je potrebovala za življenje". Bog je blagoslovil vdovo iz Sarepte za njeno velikodušnost, da je kljub suši imela dovolj hrane "ona in njena družina". Po Gospodovi besedi Eliju namreč "moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo".
Kaj pa zgled iz evangelija? Če pozorno prebiramo Markov evangelij, vidimo, da je nauk nedeljskega odlomka zadnje Jezusovo sporočilo njegovega javnega delovanja. Gre za zelo preprosto sporočilo, to je, da ljubiti Boga pomeni zaupati vanj in mu dati vse. Kdor popolnoma ne zaupa Bogu, ga največkrat tudi neha ljubiti. Po Božji milosti sta to razumeli ženi, o katerih govori nedeljska Božja beseda in bili vsaka na svoj način velikodušni. Kdor pa išče kompromise in ni pripravljen Bogu dati vse, je v nevarnosti, da ga ne ljubi na pravi način. Jezus sam pravi: "Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel" (Mt 16,25).
Nauk o tako radikalni ljubezni do Boga, ki se potem izraža v popolnem zaupanju vanj, pa mora postati konkreten; postati mora naše življenje in ne ostati samo pri lepih besedah. Tudi mi smo namreč pogosto povabljeni, včasih celo izzvani, naj bomo velikodušni. V naši družbi tako pogosto srečamo brezdomce, lačne ali drugače pomoči potrebne. Včasih smo tudi mi kristjani v nevarnosti, da te ljudi označimo samo za lene ali neodgovorne, čeprav bi morali v resnici v njih videti Kristusa, ki je pomoči potreben. Karitativnost je zato za nas imperativ. Velikodušnosti se učimo pri vsaki mašni daritvi, ko podoživljamo Jezusovo velikodušnost v njej. Ni bilo dovolj, da je dal svoje življenje za nas; pri evharistiji nas hrani s svojim telesom in krvjo. Evharistija je dar, ki je neprimerno večji od tistega, ki ga je prejela vdova iz Sarepte. Zato je evharistija razlog našega delovanja, predvsem pa moč, da znamo deliti z drugimi.
Je v tem kaj posebnega? Je, ker deliti z drugimi pomeni biti pripravljeni zanje dati svoj čas, svoje moči, sprejeti napore pri reševanju problemov drugih in to z enako zavzetostjo, kot bi reševali svoje. Pomeni tudi, da ne damo samo od svojega preobilja, ampak tudi od tega, kar bi sami lahko potrebovali. Pričevanje preprostega načina življenja je v tem, da se odpovemo potrebnim stvarem, da bi lahko pomagali bližnjemu v stiski. Iluzorno je namreč verjeti, da ljubimo bližnje, kadar dajemo ubogim samo drobtinice in to potem, ko smo ugodili vsem svojim željam. Zato tudi ne bi smeli izgubiti izpred oči resnice, da smo Jezusovi učenci, ki je bil "bogat, pa je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu" (2 Kor 8,9). Ob koncu svojega življenja bomo sojeni po tem, koliko ljubezni smo izkazali bližnjim, kot pravi evangelij (Mt 25,34) - seveda potem, ko smo v resnici ljubili Boga. Bogu pa je predan, kdor moli; brez molitve ne zmoremo ljubiti ne Boga ne bližnjega in mu ne delati dobro!