31. navadna nedelja (5.11.2006) - LETO B - zahvalna nedelja

Hvaležnost - odraz največje zapovedi

Dragi bratje, drage sestre!
Legenda pravi, da je sveti Janez v svoji starosti nenehno oznanjal eno samo sporočilo: "Ljubite Boga, ljubite svojega bližnjega." Nekateri njegovi učenci so ga vprašali, zakaj tako vztrajno ponavlja samo to sporočilo o ljubezni. Njegov odgovor je bil: "Dovolj je, če se ravnamo samo po tem sporočilu."
Da je imel prav vidimo tudi iz svetopisemskih odlomkov 31. nedelje med letom, ki prinašajo prav sporočilo o pomembnosti prve in največje zapovedi. Morda je prvo vprašanje, ki pride na misel, to, v čem je izvirnost, oziroma novost Jezusove zapovedi. Pismouk, ki je Jezusa spraševal o tem, "katera je prva od vseh zapovedi", je bil pobožen človek, ki je želel zvesto izpolnjevati Gospodove zapovedi, vendar se v množici vseh zapovedi in predpisov nekako ni več znašel. Tudi nekateri veliki judovski učitelji so učili, da je zapoved, ki povzema vse druge, zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Prvi del zapovedi slišimo v prvem berilu, vzetem iz pete Mojzesove knjige, drugi del pa je iz tretje Mojzesove knjige. Ali to pomeni, da gre za dve zapovedi ljubezni? Jezusov odgovor je jasen: to je ena zapoved. Kajti ne moremo resnično ljubiti Boga, če ne ljubimo svojega bližnjega. In obratno: ne moremo prav ljubiti bližnjega, če ne ljubimo Boga. Torej smemo trditi, da je končno smisel človekovega življenja v odkrivanju, sprejemanju in dajanju oziroma podarjanju ljubezni.
"Če gledamo s čisto človeškimi očmi, je ljubezen zares tisto, za kar si prizadevamo, cilj, h kateremu je usmerjeno življenje. Že s svojimi lastnimi razsežnostmi pa naposled nosi v sebi pogled k Bogu in vsebuje čakanje na Boga." Jezus pa nam je povedal, da je Bog, ki ga je prišel razodet, ljubezen in ta Bog nas prvi ljubi, brez vsake naše zasluge, celo takrat, ko ga mi ne ljubimo. Jezus sam pa je zato, ker nas je ljubil do konca, šel na križ. Ali nas ne postane strah pred to veličino Božje ljubezni? Zlasti še, če si jo drznemo primerjati s svojo, ki je včasih tako majhna, skoraj neznatna, ko ne znamo dajati od tega, kar nam je najdragocenejše, od svojega življenja in od tistega, kar nam je podarjeno!? Vendar kljub temu verujmo, da se Božje kraljestvo uresničuje samo po evangeljski novosti ljubezni, ki naj bi navdihovala in vodila vse naše odnose, dejanja in hotenja.
Ta misel postaja zlasti živa ob obhajanju Zahvalne nedelje, ki sovpada z 31. nedeljo med letom. Na to nedeljo smo povabljeni, da se posebej zahvalimo Viru vsega dobrega, ki je naš Bog, in da se zavemo, da v resnici prejmemo vse tisto, kar je po njegovem neskončno dobrem načrtu za nas dobro. Zato radi sprejmimo povabilo zahvalne nedelje, da bi se ustavili in morda konkretno premislili, s čim vse je napolnjen vsak naš dan. Prav gotovo bomo obstali začudeni nad mnogimi velikimi in drobnimi stvarmi, s katerimi Bog obdarja naše življenje; zaznali pa bomo tudi neznatne pozornosti, velika in majhna dela, dobrohotnost in prisrčnost bližnjih in njihovo dobroto. Da, najprej Bogu vsa zahvala, potem pa tudi vsem tistim, ki nam jih Bog pošilja na pot življenja, da od njih prejemamo, predvsem pa, da ob njih izpolnjujemo drugi del nove zapovedi. "Ljubezen je iznajdljiva", pravi Sveto pismo, zato bomo lahko našli dovolj načinov za to, da bomo v zahvalo za Božje dobrote in človeške pozornosti tudi sami znali pokazati svojo hvaležnost. Vsak dan je nova priložnost, ki jo daje Boga vsakemu izmed nas, da bi mogli na tem svetu narediti čimveč dobrega - hvaležni za dobro, ki ga sami prejemamo.
Ko se bosta naša misel in molitev ustavljali ob dobroti, ki nam jo naklanja Bog, pomislimo na Marijo, to tako pozorno Božjo in našo Mater in jo prosimo, naj nam podari srce, ki bo hvaležno, ki bo velikodušno v dajanju, ki ne bo pozabilo delati dobro, ki ne bo iskalo, da bi se mu ljubezen vračala, ki ga nobena nehvaležnost ne bo mogla ustaviti in utruditi, da se ne bi razdajalo - in to zato, da bi bil Bog bolj slavljen, svet pa vsaj malo lepši in boljši.