VSI SVETI - 1.11.2006- LETO B

Čudeži življenja po evangeliju

Dragi bratje, drage sestre!
Znani italijanski pisatelj Vittorio Messori je zapisal: "Pravi čudež evangelija se mi zdi, da je v tem: bolj se poglabljaš v tiste na videz tako preproste in jasne strani, več neizčrpne globine najdeš v njih!" Morda bi smeli nekaj podobnega reči o svetnikih, ki dokazujejo "presenetljivo značilnost evangeljskega oznanila". Njihovi godovi "oznanjajo čudovita Kristusova dela v njegovih služabnikih in služabnicah ter dajejo prav primerne zglede nam v posnemanje" (prim. B 111); ko pa se poglabljamo v njihovo življenje, postanejo in ostajajo spodbuda in zgled, kako naj bi tudi mi ravnali.
Praznik Vseh svetih pa ima med svetniškimi prazniki posebno mesto, saj je praznik tistih, ki so že odšli v večnost, pa jih Cerkev ni uradno razglasila za svetnike, v Božjih očeh pa ni njihova svetost zato nič manjša. Raziskovanje življenja in dela svetnikov, ljudi, ki so evangeljski nauk vzeli zares in po njem spremenili svoje življenje, razodeva značilnost tega nauka. Kot pravi že omenjeni avtor je vsak "'svetnik' dejansko poskus delnega posnemanja Jezusa: v svoji pestrosti in različnosti ti ljudje, ki sestavljajo skozi vso zgodovino nepretrgano verigo, z dejanji dokazujejo, da je Kristusova beseda izredna in skrajno rodovitna". Kljub temu, da so tako različni med seboj, jih vendarle "zedinja ljubezen, biti-za-druge".
Včasih mislimo, da so svetniki nekje daleč in da se zahteva po svetosti neposredno ne nanaša na nas. Pa vendar smo z njimi povezani. Na naši poti uresničevanja krščanskega ideala so naši vzorniki. In ne samo to: tudi naši priprošnjiki so, od nas pa je odvisno, kako velika je naša vera v njihovo posredovanje. Čim večja je, tem več nam bodo izprosili pri dobrem Bogu.
Večkrat tudi slišimo, da je svetost samo za izbrance; vendar to ne drži. Na to je posebej spomnil 2. vatikanski cerkveni zbor, ki je poudaril poklicanost vseh k svetosti. Na začetku vsake poti tesnejše hoje za Jezusom pa je njegov klic: Hodi za menoj (Mr 1, 17). Če v evangelijih pozorno spremljamo Jezusovo povabilo prvim učencem, se lahko prepričamo, da jih je Jezus poklical k sebi, da bi mu sledili. Nobenega programa jim ni predstavil; šlo je preprosto za skupnost z njim. Učenci niso vedeli, kam jih pelje pot, vedeli pa so, da jih po njej vodi Jezus. Podobno so tudi svetniki sprejeli Jezusov klic in bili zanj stalno odprti, zato so iz svojega življenja naredili nekaj velikega - za Boga in za ljudi.
Enak program je ponujen tudi nam: Jezus nas vabi na pot za seboj, imamo njegovo jasno besedo in kot zagotovilo njegovo pomoč - od nas pa je odvisno, kaj bomo storili s tem povabilom. Blagri, ki so izbrani kot evangeljski odlomek za praznik Vseh svetih, so en sam izraz prizadevanja za sveto življenje. Biti Jezusov, pripadati njemu - tega ni mogoče zaobjeti v predpise in zapovedi; tudi ne v to, kar kdo doseže. Biti Jezusov je klic po 'več', po darovanju vsega življenja, po trezni in zavestni povezanosti z njim; preprosto rečeno - je klic k svetosti.
Blagri odkrivajo cilj našega bivanja in poslednji namen naših dejanj, saj nas Bog kliče k svoji lastni blaženosti. Blagri so tudi odgovor na naravno hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v naše srce, da bi nas pritegnil k sebi, ker ga more on edini izpolniti. "Prav gotovo hočemo vsi živeti srečno in ni v človeškem rodu nikogar, ki se ne bi strinjal s to trditvijo, še preden je sploh v polnosti izrečena," je zapisal že sv. Avguštin, potem pa dodal: "Kako te torej iščem, Gospod? Kajti s tem, da iščem tebe, svojega Boga, iščem srečno življenje. Iskal te bom, da bo živela moja duša. Zakaj kakor živi moje telo po moji duši, tako živi moja duša po tebi."
Naj sklenem z mislijo, da je "evangelij edina vélika knjiga iz starodavnosti, ki ni nikoli postala klasična. Vedno je nova, vedno jo moremo imeti za svojo ali pa se bojevati proti njej" (Pomilio). Ker uči pot svetosti, naj zares postane naša, da bomo iz nje črpali vedno novo moč za življenje, h kakršnemu nas vabijo naši sveti bratje in sestre, ki so že v večnosti.