30. navadna nedelja (29.10.2006) - LETO B - žegnanjska nedelja

Tudi slepi morejo videti

Dragi bratje, drage sestre!
Videti je čudovita sposobnost, ki nam je podarjena. Preko videnja se zavemo sveta okrog sebe; videti moremo resničnost, ki nas obdaja, to, kar je zunaj nas, dar ustvarjenega sveta, v katerem živimo. Z glagolom "videti" pa ne izražamo samo moč pogleda, ampak tudi dojemanje s čuti, delo svojih misli, svojega srca, vsega svojega notranjega sveta.
Če imamo v mislih pravkar povedano, smemo reči, da je slepi Bartimáj iz evangeljske pripovedi 30. nedelje med letom naša podoba: taki smo bili tudi mi pred krstom. Bili smo ubogi kot on, ker smo bili brez Božje milosti; kot njemu je tudi nam manjkal duhovni pogled, prikrajšani smo bili za dar vere. S krstom pa smo postali deležni Božjega bogastva, z vero smo prejeli dar duhovnega gledanja in razločevanja. Tako moremo sedaj gledati svet okrog sebe in videti njegov pravi pomen ter smisel svojega življenja v njem.
Ali še drugače rečeno: slepi Bartimáj, ki je sedel ob cesti in prosil miloščino, je simbol človeka brez vere. Ko pa se je srečal z Jezusom in spregledal, ni prejel samo telesni vid, ampak je dobil predvsem luč vere. Jezus mu je rekel: "Pojdi, tvoja vera te je rešila!" Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Ne vemo sicer, ali je na tej poti vztrajal; ne vemo, ali je sledil Jezusu na poti v Jeruzalem in na kalvarijo. Tudi ne vemo, ali je bil pod križem skupaj z Marijo, drugimi ženami in ljubljenim učencem. Evangelist tega ne pove; morda tudi zato ne, ker je želel videti nas v osebi tega moža, ki je bil slep do srečanja z Jezusom. Zato tudi nam ostaja povabilo, da smo vedno z Jezusom, da skozi življenje hodimo z njim.
Še ena podrobnost je zanimiva iz tega evangeljskega dogodka. Bartimáj je takoj, ko je slišal, da prihaja Jezus, začel vpiti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še močneje ponavljal svoj klic k Jezusu. Ali se ne zgodi, da včasih tudi mi kristjani nekako preslišimo tiste, ki kličejo Jezusa? Posebej tiste, ki vpijejo proti njemu ali zavračajo evangelij, pa morda v svoji notranjosti v resnici kličejo Kristusa? Za mnogimi izrazi jeze in zavračanja je pogosto samo krik slepega, ki ne vidi poti življenja, veselja, pravičnosti. Kot kristjani ne smemo imeti Jezusa samo zase, ampak moramo gojiti globoko željo, da bi se mogli res vsi ljudje srečati z njim. Samo kdor misli, da v življenju sam sebi zadostuje, ta po vsej verjetnosti ne bo potreboval Jezusa in ne bo čutil potrebe po srečanju z njim.
Kaj je potrebno za srečanje z Jezusom? Predvsem to, da se zavedamo, da potrebujemo njegovo pomoč, da smo brez njega nemočni. Srečanja z Jezusom prav gotovo ne išče nekdo, ki sam sebi zadostuje. Kdor pa čuti svojo nemoč in pomanjkljivost, se poln zaupanja zateka k Jezusu, pa čeprav mu drugi govorijo, da npr. to ni moderno, da se mora sam znajti, da je v tehniki in znanosti rešitev vseh problemov, in podobno. Tudi za nas, ljudi 21. stoletja, ostaja prošnja slepega Bartimája vedno aktualna. Z njegovo prošnjo: "Jezus, Davidov sin, usmili se me," se tudi mi odpiramo Božjemu delovanju in Bogu dovolimo, da more tudi v nas razodeti svojo moč, mi pa moremo v resnici spregledati in prav videti vse pomembno v življenju.
"Spregledati" v grškem jeziku tudi pomeni "gledati kvišku". Ta pomen ima naše gledanje na križ, na katerem je Jezus umrl za nas in v katerem vidimo veličino njegove zastonjske ljubezni do nas. Pri vsaki sveti maši sledimo Kristusu na kalvarijo, ker pri njej stojimo ob vznožju križa in smo deležni Kristusove daritve. Sveta maša je za nas povabilo, naj se s Kristusom darujemo Očetu, prosimo za vztrajnost v veri ter za vdanost in zvestobo Kristusu in njegovi Cerkvi do smrti. Druga velika prošnja pa je prošnja za milost, da ne bi nikdar zapustili Kristusa, od katerega smo prejeli dar vere, v katerem smo Božji otroci in ki nam je obljubil večno življenje. V večnosti se bo naša vera spremenila v gledanje in bomo govorili: "Sedaj vidimo pomen vsega, kar je Jezus storil za nas; naše slepote je v resnici konec." Naj nam Gospod podeli to milost!