29. navadna nedelja (22.10.2006) - LETO B - misijonska nedelja

Misijonarsko pričevanje

Dragi bratje, drage sestre!
Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Jezus trikrat napovedal svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Vendar kot pravi evangelist Marko, apostoli teh napovedi niso razumeli: po prvi napovedi je Peter hotel Jezusa prepričati, da se mu to ne sme zgoditi; po drugi so bili učenci tiho, ker so prej med seboj razpravljali, kdo izmed njih je največji; po tretji napovedi, kateri sledi evangeljski odlomek 29. nedelje med letom, pa sta apostola Jakob in Janez prosila Jezusa, da bi sedela v njegovi slavi "eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici". Jezus pa je ob vsem tem nerazumevanju preprosto in jasno sklenil svoje poučevanje apostolov z naukom, veljavnim za vse čase: "Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge."
Morda smemo ta evangeljski prizor vzeti še v drugem pomenu. So ljudje, ki bi bili radi veliki, učeni, izkušeni samo zato, da bi mogli potem okrog sebe razširjati dobro in se za to tudi resno trudijo. To so npr. starši, ki bi radi v današnjem težkem času za vzgojo otrok, v njihovih srcih našli potrebno zaupanje in jim posredovali vrednote in ideale, v katere so sami prepričani. To so duhovniki, katehisti in drugi pastoralni delavci, ki bi radi s svojim vplivom na mlade le-te iztrgali od nekaterih stranpoti in jih usmerili h Kristusu, ker so prepričani, da je on edini rešitelj. To so mnogi možje in žene dobre volje v svetu dela in tudi politike, ki bi radi bili veliki po moči, da bi s svojo verodostojnostjo vplivali na družbeno življenje, prinašali pravičnost in bratstvo, zaustavili škandale in nasilje. Prav gotovo ni greh biti "velik" takrat, kadar človek želi postaviti svoj ugled in svoje znanje v službo drugim, v služenje človeku.
V tem pomenu lahko razumemo tudi Jezusova pogoja učencem, po katerih bodo z njim graditelji Božjega kraljestva. Prvi pogoj je sprejem križa, drugi pa sprejem zakona, da je velik tisti, ki streže. Ne gre za to, da je trpljenje tisto, ki rešuje, ampak za to, da je v trpljenju lahko največ ljubezni. Jezus svoja učenca dejansko tudi ni grajal zaradi njunih ambicij, ker sta hotela biti velika v Božjem kraljestvu, sedeti z njim "eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici". Jasno pa je postavil pogoj te veličine, da je velik tisti, ki streže, tisti, ki je "vsem služabnik". Kdor pa ob tem, ko dela dobro, išče svoje interese, priznanje in slavo, je v resnici tisti, ki vlada nad drugimi. Tudi če ima oblast v svojih rokah, ni verodostojen; manjka mu namreč tista razsežnost veličine, o kateri govori Jezus, ki "je prišel za to, da bi stregel".
Ta misel pa je močno povezana s svetovno misijonsko nedeljo, ki jo obhajamo prav na 29. nedeljo med letom. Papež Benedikt XVI. je za to priložnost napisal posebno poslanico in jo naslovil: "Ljubezen do bližnjega je srčika misijonarske dejavnosti." Tema misijonske nedelje po okrožnici "Bog je ljubezen" prav gotovo ne preseneča. V Poslanici takoj v začetku poudarja: "Če misijonarjenje ni usmerjeno v izkazovanje ljubezni do bližnjega in če ne izvira iz globokega dejanja Božje ljubezni, obstaja nevarnost, da postane zgolj filantropična ali socialna dejavnost. Božja ljubezen do vsakega človeka je v bistvu temelj izkušnje in oznanjevanja evangelija in vsi, ki jo sprejmejo, postanejo priče te ljubezni." Papež piše, kako Cerkev od binkoštnega praznika naprej pričuje o umrlem in vstalem Gospodu in tako "opravlja zaupano poslanstvo, ki je za vse vernike neopustljiva in trajna dolžnost". Ob koncu pa zatrjuje, da želi biti svetovna misijonska nedelja "priložnost, da bi vedno globlje razumeli, da pričevanje ljubezni, ki je srčika misijonarske dejavnosti, zadeva vsakogar". Poslanico sklene s prošnjo k Mariji, naj "podpira delo vseh misijonarjev, vernim kristjanom pa naj pomaga, da bi mogli vedno bolj ljubiti ter da bi v svetu, ki hrepeni po duhovnem življenju kot puščava po vodi, postali izvir žive vode". - Bog daj, da bi se čutili dovolj osebno nagovorjene in bili s svojo nesebično dobroto misijonarji tam, kjer smo; naj nas podpira pri tem!