28. navadna nedelja (15.10.2006) - LETO B

Pot odrešenja

Dragi bratje, drage sestre!
Če bi kratko povzeli evangelij 28. nedelje med letom, bi lahko rekli, da v njem Jezus podaja nekatere trdne točke, ki se jih moramo držati, če hočemo biti njegovi prijatelji, zvesti veri, ki jo izpovedujemo in pristni v svojem krščanskem življenju. Jezusove zahteve bi lahko povzeli v tri trditve. Najprej: potrebno se je držati zapovedi, ker so pot, ki jo je Bog začrtal za vse ljudi. Za nas kristjane pa je še potrebno, da pripadamo Jezusu Kristusu, živimo po njegovem zgledu in nauku ter sprejemamo in živimo skrivnost njegove smrti in vstajenja. Naslednja trditev je, da je bogastvo ovira za krščansko življenje kadar tako prevzame človeka, da ga odtrga od Boga in ga naredi prevzetnega in sebičnega. Kot tretja trditev pa se postavlja vprašanje, kako se more potem bogatin rešiti? Odgovor je jasen: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče." Z besedami teologa pa bi rekli: "Danes je pomembneje kot kdaj prej uvideti, da so konstante razodetja in vere še naprej pomemben kažipot, ki nam daje oprijemališča, po katerih se lahko vzpnemo, in nam hkrati daje luč, v kateri bomo lahko razvili svojo čisto osebno življenjsko poklicanost" (JR).
Če se za trenutek vrnemo k evangeljskemu odlomku, se nam ta prikaže v treh prizorih: najprej nam predstavi bogataša, ki priteče k Jezusu, poln dobrih namenov in volje, da bi vstopil v Božje kraljestvo. Manjka mu le eno: ljubezen do Boga in do bližnjega, za kar naj bi porabil bogastvo, ki mu je bilo dano in bi potem notranje svoboden šel za Učenikom. Prav gotovo je v Jezusu začutil posebno dobroto, ki ga je privlačila, vendar v njej ni našel dovolj moči, da bi videl in sprejel večji zaklad, kot je bilo njegovo zemeljsko bogastvo. Namesto veselja nad najdenim smislom je odšel žalosten, prazen, morda celo obupan, kajti preveč je bil navezan na to, kar je posedoval.
Drugi prizor so Jezusove besede o tem, "kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo", in začudenje njegovih učencev ob tem. Podoba o kameli, ki gre laže skozi šivankino uho, kot bogatin v nebeško kraljestvo, je dokaj zgovorna. Morda bo tudi nam enkrat dana milost, da bomo v njej videli svoje dostikrat tako varljivo prizadevanje in iskanje, ki vse prej kot k Bogu vodi proč od njega, in tako priznali svojo majhnost in nezmožnost, da bi sami vstopili v to kraljestvo.
Tretji prizor pa je Petrova trditev, namenjena Jezusu: "Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj." Kot bi hotel reči: mi smo naredili korak, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo - odgovorili smo na tvoj klic in tako našli zaklad, za katerega smo lahko zapustili vse drugo. Jezusovim učencem je bilo to dano; bogatemu mladeniču je bilo predlagano: "če hočeš." Ker pa ni bil sposoben tega storiti iz ljubezni, je žalosten odšel, navezan na to, kar je imel. Mladeničev osebni svet bogastva, varnosti in samozadovoljstva namreč ni mogel sobivati z večnim življenjem, ki ga je ponujal Jezus.
Kakšen bo naš, moj osebni odgovor na nedeljski evangelij? Jezus nagovarja tudi nas, vsakega osebno, ker je vera vedno osebna odločitev, osebni odgovor na Božji nagovor. Kdaj smo zavestno slišali glas, ki je morda vabil k spreobrnjenju, morda k novemu življenju, k novi življenjski odločitvi ali pa k pogumu, ko nam je zmanjkovalo moči? Kdaj smo zavestno izrekli svoj "da" takemu ali drugačnemu Božjemu klicu? Mu ostajamo zvesti in še vedno velja v življenju? Ali pa smo vzeli besedo nazaj, ker je bilo pretežko in smo žalostni odšli s poti, na katero nas je vabil Božji klic? Moramo morda odločneje iti proti toku? Zlasti v času, ko prevladujoča kultura postavlja vse zaupanje predvsem v ekonomski razvoj? Tudi v taki družbi je mogoč preprost način življenja, zaupanje v Božjo previdnost, mogoča je pravičnost v odnosu do drugih, prostovoljno delo, delitev dobrin, prizadevanje za družbeno pravičnost in varstvo šibkih ... H kakšnemu odgovoru Jezus kliče nas, vsakega osebno? Tukaj in danes?