27. navadna nedelja (8.10.2006) - LETO B

Verovati v moč zakonske zveze

Dragi bratje, drage sestre!
Pred leti je novinar kardinala Ratzingerja med drugim vprašal, kaj pomeni trditev Cerkve, da "človek sam iz sebe niti svetu niti sebi ne more dati smisla". Kardinal je odgovoril: "Kar pravi Cerkev - da namreč mi nismo tisti, ki narejamo smisel, temveč ga daje Bog -, je treba razumeti v tem pomenu, da je smisel nekaj, kar nam daje oporo, kar hodi pred nami in kar presega naše lastne misli in odkritja - in samo tako je lahko nosilec našega življenja". Zato lahko trdimo, da je "smisel našega življenja ne nazadnje v odkrivanju, sprejemanju in dajanju ljubezni", ker je Bog sam ljubezen. "V tem smislu je ljubezen dejansko temeljni zakon in osnovni cilj življenja" (prim. J.R., Bog in svet).
Teh besed sem se spomnila ob pripravljanju duhovne misli za 27. nedeljo med letom, ki pred nas postavlja težko vprašanje ločitve zakonske zveze. Vprašanje so Jezusu zastavili farizeji. Pa ne zato, ker bi radi vedeli, kaj Jezus uči o tej tako pomembni stvari, ampak zato, da bi ga skušali. Za farizeje je bilo vprašanje samo pravne narave, saj so Jezusu rekli, da jim je Mojzes tako naročil. Jezus pa jim je jasno povedal, da je "Mojzes dovolil napisati ločitveni list in ženo odsloviti zaradi njihove trdosrčnosti, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo"(prim. Mr 10,5-6). To pomeni, da je Jezusov odgovor hotel poslušalce dvigniti na versko raven, ki govori o prvotnem Božjem načrtu glede zakona. Zato je lahko z močjo zatrdil: "Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!" Takšen je prvotni Božji načrt. Ali kot pravi teolog Fausti: "uredba o ločitvi, ki jo je postavil Mojzes, ne predstavlja izvirnega Božjega načrta. Njen namen je omejiti škodo in jo je treba razumeti ne kot upravičenje, ampak kot razkrivanje zla".
Problem je aktualen danes bolj kot je bil kdajkoli prej. Pri ločitvi zakonskih zvez gre tudi za družine, ki so se začele z jasno zavestjo o neločljivosti zakona, ki pa so se zaradi težkih in bolečih situacij razdrle. Zelo pogosto so se potem ustvarile nove zveze, ki niso po Božjem načrtu. Tudi nje je treba spremljati z ljubeznijo, saj so tudi nove zveze pogosto polne trpljenja: gre za naše brate in sestre, ki so del Cerkve, pa čeprav se ne morejo v celoti udeleževati njenega življenja. Vendar pa je za vernega človeka v družbi in kulturi, ki se ponašata z ločitvijo zakonske zveze kot s pridobitvijo civilizacije, izhodišče vedno Božji načrt glede zakona: "oba bosta eno telo ..., kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!" Božji načrt je treba zagovarjati tudi proti toku. Že v Jezusovem času je bil to Janez Krstnik, ki je rekel kralju: "Ni ti dovoljeno imeti žene svojega brata" in to plačal s svojim življenjem.
Morda se z menoj sprašujete: Ali se da kaj narediti? Ali je mogoče na kakšen način pomagati? Rešitev problema najbrž ni v vsiljevanju morale z zakonom, čeprav zakon mora braniti edinost in trdnost zakona in družine. Treba je iti h koreninam, kjer po Jezusovih besedah more otrdeti človekovo srce in se zatemniti prvotni Božji načrt glede človeka in zakonske zveze. "Zakon je namreč skrivnost, ki najde svoj polni izraz v absolutni ljubezni do Boga, v kateri človek uresničuje samega sebe" (S.F.). Zato je potrebno pomagati mladim, da bo njihova vera v resnici vera zavestne, svobodne in odgovorne pripadnosti Jezusu Kristusu. Samo na temelju take vere je mogoče zgraditi pristen in trajen zakrament zakona. Mladim, ki se pripravljajo na zakonsko zvezo, je treba pomagati, da bo njihova izbira ljubezni pristna, to je, da bo v njej prostor tudi za žrtev. Skupek dveh egoizmov, kjer vsak išče samo svoje, ne more graditi sreče, še najmanj pa v zakonu. Naša vera tudi uči, da je Kristus stvarno in stalno navzoč v ljubezni in v življenju zakoncev, zato je treba mladim pomagati, da bodo zakrament zakona razumeli in živeli v tem smislu. Zakoncem pa je treba pomagati, da si bodo resno prizadevali gojiti in braniti medsebojno ljubezen z zdravim moralnim prepričanjem. Ali je mogoče mladim predložiti ta ideal? Je, ker je to Božji načrt, namenjen za človekovo srečo. To jasno povedati pa je dejanje zaupanja v Boga in v tiste, ki danes sklepajo krščanski zakon.