26. navadna nedelja (1.10.2006) - LETO B - rožnovenska nedelja

Molitev v srcu krščanskega življenja

Dragi bratje, drage sestre!
Dva pomembna vidika našega duhovnega življenja se nam ponujata, da se vanju poglobimo na 26. nedeljo med letom. Najprej naj bi se zavedli, kaj pomeni biti v "Jezusovi družbi", delati v njegovem imenu, razglašati njegovo ime - da ne bi bili podobni njegovim učencem, ki so iz gorečnosti za Jezusa nekomu, ki pa ni bil izmed njih, prepovedali govoriti v Jezusovem imenu. Najbrž smo tudi sami kdaj v nevarnosti, da delimo ljudi na "naše" in "druge", pozabimo pa se vprašati, kdo so ti "drugi". Ali so morda otroci kakšnega drugega Očeta? Jezus je oznanjal samo enega Očeta, o katerem pravi apostol Pavel v pismu Efežanom, da je "en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh" (Ef 4,5-6). To pomeni, da moramo biti tudi mi odprti do vseh. S tem se nikakor ne odpovemo lastni krščanski identiteti, saj jo ta odprtost v resnici zahteva in utrjuje. Praktično to pomeni dialog z vsemi, ne pa nasprotovanje; pomeni izziv za nas kristjane v vseh naših vsakodnevnih odnosih. Jezusovo ime izraža njegovo identiteto in njegovo poslanstvo: ali jo izraža tudi naše krščansko zadržanje? Morda ne bo odveč, če si kdaj zastavimo tudi to vprašanje in si odgovorimo, koga razodeva naše vsakdanje krščansko življenje in v čigavem imenu si prizadevamo delati dobro.
Drugo pomembno sporočilo pa prinaša Rožnovenska nedelja, s katero začenjamo mesec oktober, posvečen Božji Materi Mariji z molitvijo rožnega venca. Naša cerkvena ljudska pesem pravi, da je to molitev, ki je "lepa za vsak dan", zato naj bi jo kristjani radi molili in z njo častili Marijo, da bo nad nami njen blagoslov. Z molitvijo rožnega venca in ob premišljevanju njegovih skrivnosti izročamo svoje skrbi, veselje in stiske, potrebe in težke okoliščine Jezusu, prepričani, da bo gotovo nekaj storil za nas, ker ga prosimo po Mariji in z njo. Kako bo uslišana naša prošnja, pa potem prepustimo njegovi dobroti, saj on najbolje ve, kaj je v določenem trenutku življenja v resnici dobro za nas.
Verni ljudje izkazujemo češčenje Mariji z bogoslužnimi prazniki, ki so njej posvečeni, in v marijanskih molitvah. Med njimi ima najodličnejše mesto prav sveti rožni venec. Lahko ga imenujemo "povzetek celotnega evangelija"(MC 42). Kot vemo, se je molitev rožnega venca razvila v srednjem veku na krščanskem Zahodu kot neke vrste nadomestilo za molitev brevirja. Nekateri ga zato imenujejo tudi "psalterij Device Marije". V zgodovini Cerkve te molitve niso spodbujali samo mnogi svetniki, ampak tudi papeži, ki so "ponovno spodbujali k pogostni molitvi rožnega venca". Molitev rožnega venca ima svetopisemski značaj, saj je - kot to vidimo iz njenih skrivnosti - "osredotočena na premišljevanje odrešenjskih dogodkov Kristusovega življenja, kateremu je bila tesno pridružena Devica Marija". V apostolski spodbudi o Marijinem češčenju je rečeno, da je "rožni venec gotovo odlična vrsta molitve, toda kristjan naj se čuti v odnosu do njega notranje svobodnega; naj ga predvsem notranja lepota rožnega venca nagiblje, da ga bo opravljal, in sicer v mirni zbranosti"(55).
Božji služabnik Janez Pavel II. je rožni venec imenoval "pot sprejemanja skrivnosti" po značilni metodi ponavljanja. V apostolskem pismu Rožni venec Device Marije nas je povabil, naj na to obliko molitve "gledamo kot na izraz tiste ljubezni, ki se ne utrudi obračati k ljubljeni osebi. Čeprav so si izrazne oblike pri tem na zunaj podobne, pa so zaradi čustev, ki jih prepajajo, vedno nove. Če naj pravilno razumemo rožni venec, moramo vstopiti v psihološko dinamiko, kakršna je lastna ljubezni"(26).
Bratje in sestre! Ves mesec oktober je pred nami, v katerem bomo imeli dovolj priložnosti za to vajo ljubezni z molitvijo rožnega venca. Naj nam pomaga, da se bomo, ko se bomo neposredno obračali na Marijo, vedno bolj približevali tudi Kristusu. Saj je Sina težko ločiti od Matere. Naj to pred naše oči prinaša podoba Brezjanske Marije Pomagaj, na kateri se zdi, kot da Sin govori Mariji: Mati, pomagaj! In verujmo: Marija bo zagotovo pomagala.