25. navadna nedelja (24.9.2006) - LETO B - Slomškova nedelja

Nezasluženi Božji dar

Dragi bratje, drage sestre!
V delu Markovega evangelija, iz katerega so vzeti evangeljski odlomki zadnjih nedelj, Jezus pred apostoli trikrat napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje, vendar oni tega niso mogli razumeti. Misli, ki so vladale v Jezusovi duši, so bile zelo različne od tistih, ki so jih gojili apostoli. Bili so skupaj v Galileji in Jezusova skrb je bila pripraviti apostole, da bi končno razumeli, da bo "Sin človekov izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal". Evangelist dodaja, da apostoli "niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati"; Jezusovih besed niso razumeli zato, ker niso razumeli Božje ljubezni. Njihove misli so bile drugje: med potjo so se namreč pogovarjali o tem, "kateri izmed njih je največji".
Zakaj je Jezus posvečal toliko skrbi apostolom? Zato, ker mu je bilo najbolj pri srcu to, da bi preko njihovega oznanjevanja in pričevanja njegovo sporočilo doseglo vse kraje zemlje in bilo oznanjano do konca sveta. Njegovi učenci in oznanjevalci v današnjem času in svetu smo mi. Če nam je kaj do usode sveta, moramo tudi mi biti pravi Jezusovi učenci in biti pripravljeni, da nas on še vedno uči. Jezus je učencem govoril o poti križa, po kateri bo moral iti, da bo izpolnil Očetov načrt odrešenja vseh ljudi. Njegovi učenci tega takrat niso razumeli, vendar Jezusa ta človeška revščina teh, ki jih je izbral, ni prestrašila. Tudi nam se je ni treba bati, da bi se čutili neprimerni za poslanstvo oznanjevanja, kajti Jezus nas more spremeniti in preoblikovati tako, kot to on hoče, da bo lahko delal v nas in po nas. Svojim učencem pa je takrat povedal temeljno pravilo, ki velja za skupnost njegovih učencev za vse čase: "Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik." To se pravi, da moramo življenje razumeti kot služenje. Po drugi strani pa dejansko tudi smo sposobni služiti, delati dobro, biti za druge; tudi priložnosti za to ne manjka.
V življenju smo dostikrat v nevarnosti, da svoje krščanstvo nekako zožimo le na nekaj molitev, vse ostalo pa imamo potem zase. "Vse je moje": plača, ki jo prejemam, zdravje, ki mi je podarjeno, moj je čas, da z njim razpolagam kakor sam hočem, moja je mladost, moje je še vse drugo, kar imam - skratka: vse je "moje" ... Res je, marsikaj je našega, to je treba priznati. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je samo navidezno življenje vere škandal, saj skoraj vsi pričakujejo od nas kristjanov, da smo pristni, da to, kar imamo, radi delimo z drugimi. Nismo daleč od resnice, če rečemo, to je kriterij, ki ga rabijo nekristjani, da z njim "merijo" nas kristjane. Kajti človeška logika nas uči drugače. Biti služabnik, deliti z drugimi, pomeni porušiti svoje miselne vzorce in biti pripravljen spremeniti svoj način mišljenja. Je to težko? Je, če se ne zbiramo okrog Jezusa in ne dovolimo, da on vse to spremeni v nas. To je lahko boleč proces, ki pa v resnici vodi v življenje in rodi pravo veselje, ki ga svet ne more dati.
Jezus je ponazoril svoj nauk še s tem, da je "vzel otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: 'Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal'." Beseda "sprejeti evangelij" tu dejansko pomeni "biti vpleten vanj". Če je evangelij tako del našega življenja, potem lahko molimo s psalmistom (Ps 119,105): "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi." Z drugimi besedami to pomeni, da se moramo zavesti osrednjega pomena, ki ga ima Bog kot vir vsega - tudi kot vir vsega v našem življenju. Danes, v dobi, ki splav ne samo dovoljuje, ampak ga celo pospešuje, so Jezusove besede: 'kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme" jasno sporočilo, kje moramo biti kristjani: na strani vseh nemočnih, kjerkoli so. Zagovarjati in razširjati moramo sistem Božjih vrednot, kulturo življenja in veselje nad življenjem. Ob tem pa razodevati, da smo neskončno obdarjeni in ljubljeni: dano nam je marsikaj prav zato, da bi iz teh darov dajali drugim in jim tako vračali vero v življenje, v človeško dobroto in v smisel življenja, to je, v smisel življenja po veri.