24. navadna nedelja (17.9.2006) - LETO B

Odgovor, uresničen v življenju

Dragi bratje, drage sestre!
Če bi Jezus danes stopil pred nas in nam zastavil čisto osebno vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?" - kaj bi odgovorili? Bi bili v zadregi? Ali pa bi hiteli odgovarjati z vsem znanjem, ki ga premoremo in česar se spomnimo iz veroučnih let? Ali pa bi morda povedali kaj od tistega, kar so drugi zapisali o njem? Vse to je dobro in prav je, da poznamo; toda Jezusovo vprašanje je globlje: od nas zahteva odgovor, ki ga potrjuje naše življenje.
Prav to vprašanje postavlja Jezus vsakemu od nas osebno po evangeljskem odlomku 24. nedelje med letom. Gre za vprašanje, ki se ponavlja skozi vso zgodovino krščanstva in ki je vedno aktualno, pa morda nikdar do konca odgovorjeno, saj odgovor nanj daje predvsem življenje. "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Tudi v Jezusovem času so bili odgovori na vprašanje, kdo je, zelo različni, saj so ga ljudje imeli za Elija, za Janeza Krstnika ali za enega od prerokov. Če mislimo o Jezusu, da je Janez Krstnik, potem od njega pričakujemo napotke glede moralnega reda; če je Elija, potem bi mogli gledati nanj kot zgolj na mistika, ki napoveduje konec časov; če pa je eden od prerokov, potem samó govori v Božjem imenu, ni pa Božji Sin. Zato je Jezusovo vprašanje pred nami kot izziv - kot je bilo za njegove učence -, da premislimo, kakšno je naše prepričanje o njem. Jezusa nikakor ne smemo zožiti samo na to, kar bi mi radi, da bi bil. Če Jezusa ne poznamo tako, kot on v resnici je, potem ga tudi ne moremo ljubiti in po njegovem nauku uravnavati svoje življenje. Zato je "posredovanje krščanske vere najprej oznanilo o Jezusu Kristusu, to pa naj privede k veri vanj" (KKC 425).
Kakšni bi bili odgovori današnjih ljudi, če bi jih tako, mimogrede, na ulici, povprašali, kaj pravijo, kdo je Jezus? Verjetno bi bili zelo različni: od navdušenja nad njim do preziranja; od začudenja do sovraštva; od spoštljivega molka do preklinjanja; od ciničnega zanikanja do gorečega priznavanja, itd.. Tisti, ki bi v njem iskali samo nekoga, ki bi na tem svetu naredil vsaj nekoliko reda, bi bili gotovo razočarani, kot so bili njegovi sodobniki, ki so v njem iskali le zemeljskega rešitelja. Tisti pa, ki ga sprejemajo z odprtim srcem, z vero, da je Božji Sin, najdejo v njem srečo, mir in gotovost.
Verovati, da je Jezus Odrešenik, pomeni, odpovedati se svojim napačnim idejam o sreči, moči in odrešenju. Morda zato mnogi menijo, da je tvegano hoditi za Jezusom, verovati vanj in potem po veri tudi živeti. Jezus je bil zelo jasen v svojem nauku; res pa je, da ni nikdar učil, da nam bo samo lepo, če bomo njegovi učenci in da nam zaradi tega ne bo treba trpeti ali prenašati križev in težav. Če mu hočemo biti zvesti, potem se moramo, kot je sam rekel, "odpovedati sebi in vzeti svoj križ ter hoditi za njim". Kadar ljudje nosijo posebej težka bremena v življenju, pravimo, da nosijo velik križ. To je lahko izguba službe, težka bolezen, žrtve, ki jih zahteva skrb za bolnika v družini; za starše je dostikrat velik križ videti, kako otroci zapuščajo Cerkev, izgubljajo vero in se predajajo mamilom in drugim stranpotem; za otroke je križ življenje pri starših, ki so predani alkoholu ali pa trpljenje, ki jim ga prizadene ločitev staršev; križ je izguba ljubljene osebe, ali kaj drugega, kar največkrat ne znamo niti prav izraziti. Vendar če je križ sprejet v veri v Božjega Sina, je odrešilen.
S to resnico je povezano še eno sporočilo: Jezus je potem "poklical k sebi množico skupaj z učenci" in jim povedal, kakšen je njegov pravi učenec. Ta pozabi nase, da ga misel nase ne bi vodila proč od Kristusa. Kljub teži vzame nase križ, ker ve, da je drugače v nevarnosti, da lahko zaide s prave poti. Končno pa hodi za Jezusom zato, da bi se izognil svoji lastni volji in muhavosti ter tako "zaradi Kristusa in evangelija rešil svoje življenje". Če kaj izgubimo v tej postopni rasti v Kristusa, dobimo nazaj v njem, ki je naše življenje. Končno more samo on dati odgovor na temeljne potrebe človeškega srca: smisel življenja, resnico, ljubezen. Kaj torej pravimo, kdo je Jezus za nas?