22. navadna nedelja (3.9.2006) - LETO B - angelska nedelja

Naše srce naj ne bo daleč!

Dragi bratje, drage sestre!
To, kar se vidi na zunaj, ne razodeva vedno tistega, kar je v srcu. V to trditev bi lahko povzeli Jezusovo srečanje s farizeji in nekaterimi pismouki, o čemer govori evangelij 22. nedelje med letom. Jezilo jih je, ker se Jezusovi učenci niso držali izročila prednikov in so jedli "z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami". Pa ne da bi bili pri tem v skrbeh za higieno; ne, šlo jim je za črko postave. Kot vidimo iz evangeljskega odlomka, jim Jezus ni odgovoril na vprašanje o tem, ampak je navedel besede preroka Izaija: "To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi." S tem je jasno povedano, da so starozavezni "varuhi postave" v resnici opuščali Božjo zapoved, držali pa so se človeškega izročila. Zato je Jezus Izaijevim besedam dodal: "Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka." Bolj kot zunanje izvrševanje nečesa je pomembno notranje človekovo nagnjenje, zakaj to dela. Pozunanjena vernost farizejev in pismoukov, ki jim je šlo za izpolnjevanje črke postave, je bila nevarna: dalo se jo je meriti in kontrolirati, iz ljudi pa ni delala drugega kot krute sodnike bližnjega in stroge opazovalce ravnanja drugih. Skrb farizejev za to, kako se stvari vidijo na zunaj, je v resnici ogrožala bistvo Postave, ki je v ljubezni do Boga in do bližnjega. Taka ljubezen pa zahteva radikalno notranje spreobrnjenje in očiščenje. Umivanje kozarcev, vrčev in bakrenih loncev ter umivanje rok more biti narejeno brez vsake nove notranje usmerjenosti, brez vsakega znamenja ljubezni in v resnici ni nič povezano s pravo vero.
Jezus je poznal to ravnanje farizejev, zato je "spet poklical k sebi množico in ji govoril", da človeka omadežuje to, kar pride iz njega: "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli" in vsa ostala hudobija, ki jo je Jezus naštel, in to "omadežuje človeka". Evangelist ne poroča, kako so bile sprejete te Jezusove besede. To tudi ni bistveno. Za nas, ki se zbiramo k bogoslužju, je bistveno to, da razmišljamo o tem, kar je Jezus rekel farizejem in pismoukom ter množici, ki jo je zbral ob sebi. Tudi v liturgiji je veliko zunanjega: geste, sedenje, klečanje, stoja, procesija, petje in recitiranje molitev, uporaba mašnih oblačil, sveč, okrasja in podobno. Cerkev v koncilski konstituciji o Svetem bogoslužju pravi, da želi "vse vernike privesti k tistemu polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju pri bogoslužnih opravilih, ki ga od njih zahteva že bistvo bogoslužja in do katerega ima krščanstvo ljudstvo v moči krsta pravico in dolžnost". "Bogoslužje je namreč prvi in nepogrešljivi vir, iz katerega verniki črpamo pristno krščanskega duha". Konstiticija potem spodbuja, da je za to, "da bo dejavno sodelovanje vedno boljše, treba pospeševati množične vzklike, odgovore, petje psalmov, antifone, pesmi ter tudi dejanja, kretnje in držo telesa ter ohraniti tudi sveto tihoto" (prim. B 14 in 30). Vsi tudi vemo, da je za lepoto bogoslužja vse to tudi potrebno.
Vendar kljub vsemu ostaja bistvena prvina bogoslužja notranja. To pomeni, da mora to, kar naredimo na zunaj, v resnici izražati in še okrepiti naše iskrene notranjo razpoloženje in biti odraz naše vere, upanja in ljubezni. Zato smemo reči, da ni najboljša mera naše pobožnosti to, kaj delamo med sveto mašo, ampak to, kako smo in kako ravnamo po maši. Ali je vera, ki jo izražamo pri bogoslužju, tudi vodilo našega življenja? Ali je naše življenje zato, ker verujemo, drugačno od življenja tistih, katerih vrednote so zgolj materialne? Ali izžarevamo upanje in smo v bistvu ljudje, ki so polni optimizma? Ali ljubezen do Boga, ki jo izražamo med bogoslužjem, vodi in usmerja naše življenje v delih ljubezni do bližnjega, ker verujemo, da smo v Jezusu vsi bratje in sestre? Da, bogoslužje mora voditi v življenje in zunanji izrazi naše vere morajo odražati stanje našega, s Kristusom povezanega srca.