21. navadna nedelja (27.8.2006) - LETO B

Življenjska odločitev

Dragi bratje, drage sestre!
Peto nedeljo po vrsti že razmišljamo o odlomkih iz 6. poglavja Janezovega evangelija. Kot vemo se poglavje začenja z Jezusovo pomnožitvijo kruha za lačno množico svojih poslušalcev, čudežu pa je sledil govor o kruhu življenja. Če pa imamo pred očmi vse tri odlomke Božje besede, ki nam jih ponuja 21. nedelja med letom, pa lahko rečemo, da je njihova neke vrste skupna tema pomembnost odločitve, ki jo človek naredi in dejstvo, da tej odločitvi ostaja zvest in jo vedno znova obnavlja.
Prvo berilo predstavi Jozueta, ki je pred svojo smrtjo spomnil dvanajstere Izraelove rodove na vse dobro, ki ga je Bog storil zanje in jih prosil, naj obnovijo svojo zavezo z Jahvejem. Njegova zahteva je bila v tem, da bi se ljudje odločili in odslej bili zvesti zavezi z Bogom ter se tako izkazali za zveste Izraelce. Šlo je za odločitev, ki je bila temeljna in jo je bilo treba zaradi človeške slabosti in nezvestobe obnavljati. Svoje ljudstvo je izzval z besedami: "Če vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si izberite danes, komu hočete služiti ... Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu."
Stoletja kasneje je pred izraelsko ljudstvo postavil še večji izziv Jezus, ko jih je povabil, naj se odločijo o njem. Bil je zelo jasen: "Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." Dobro so razumeli njegov nauk in kaj so te njegove besede pomenile, saj so mu rekli: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?" Jezus je hotel, da bi njegove besede vzeli resno; ker pa jih niso, so mnogi odšli od njega. Jezus jih je pustil oditi: šlo je za njihovo odločitev. Ni namreč mogoče izpovedovati vero v Jezusa in istočasno zametati njegovo obljubo glede evharistije. Zato se je obrnil k svojim učencem z vprašanjem: "Ali hočete tudi vi oditi?" V Petrovem odgovoru lahko zaslutimo tisto zagotovilo zvestobe, ki so jo skozi stoletja vedno znova izgovarjali in jo izgovarjajo toliki možje in žene vse do darovanja življenja: "Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga." Peter je te besede izrekel v moči milosti, na katero je svobodno odgovoril. Z izpovedanim je pokazal, da hoče biti Kristusov, da hoče biti povezan z njim, da hoče biti z njim eno, pa čeprav vemo, da ga je kasneje v svoji gorečnosti tudi polomil. Petrove besede so izraz njegove trajne, ljubeče zvestobe do Kristusa.
Ali ne vabi k tej zvestobi tudi drugo berilo, v katerem apostol Pavel pove srčiko sporočila v prvem stavku: "Bratje in sestre, iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu." Potem spodbuja može in žene, naj si prizadevajo prekašati drug drugega v medsebojnem izkazovanju tiste nesebične ljubezni, ki jo je Jezus pokazal do nas. Da se zavemo, kako daleč gre taka ljubezen, je dovolj, da se ozremo na križ. Potem tudi zavezanost za vse življenje in zvestoba postaneta dragoceni in ne breme, ki se ga je treba čimprej otresti.
Tako Božja beseda 21. nedelje med letom ob svoji lepoti postavlja pred nas kar nekaj izzivov, s katerimi se z Božjo pomočjo lahko soočimo, saj je tudi nam dana milost, da se zmoremo odločiti tako, kot je prav. Z Jezusove strani je vera v evharistijo zadnji preizkus naše vere vanj. Evharistija je zakrament nove in večne zaveze, sklenjene med Bogom in nami. Prizadevati bi si morali, da bi obhajanje in prejemanje evharistije postalo središče našega življenja. To pa, rečeno z drugimi besedami, pomeni trajen, ljubeč odnos s Kristusom. Zato se vprašajmo in si odgovorimo, zakaj verujemo v evharistijo in zakaj cenimo ta čudoviti zakrament? Zakaj je sveta maša najvišji izraz katoliškega češčenja? Naš odgovor bo najlepši, če bomo rekli iz srca: zato, ker ima Kristus besede večnega življenja in mi verujemo, da ga je Bog poslal. Ko pri obhajilu prejmemo Kruh življenja, nas to naredi sposobne, da ostajamo v sveti skupnosti s Kristusom, Besedo večnega življenja. Naj po Božji besedi, ki jo poslušamo, na obzorju našega življenja Kristus vedno bolj postaja "Sonce našega življenja".