20. navadna nedelja (20.8.2006) - LETO B

Evharistija - zakrament Božjega življenja

Dragi bratje, drage sestre!
Zadnjih nekaj nedelj razmišljamo o evangeljskih odlomkih, vzetih iz 6. poglavja Janezovega evangelija, posvečenih središčni točki Jezusove skrivnosti, evharistiji. Pravijo, da je bilo o evharistiji napisanih mnogo več knjig, kot o vseh ostalih šestih zakramentih skupaj; tako bogat je ta dar, ki nam ga je Jezus zapustil zato, da bi imeli življenje! Vemo, da beseda "evharistija" pomeni "zahvalo". Pa vendar - pravijo duhovni pisatelji - če hočemo njeno vsebino skrčiti v kakšno drugo besedo, ki bi prav tako izrazila njeno bistvo, je najbolj primerna beseda "življenje". Jezus sam je to potrdil, ko je rekel: "Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." In: "kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj."
V Stari zavezi je bil kruh simbol razodetja Boga. Bog je Izrael "hranil z mano, ki je ni poznal in je niso poznali njegovi očetje; pokazati mu je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust" (prim. 5 Mz 8,3). Kruh je tudi proizvod človekovega dela, mana pa je bila čisti Božji dar: Bog je rekel in je nastala. Lahko pa to razumemo tudi v širšem pomenu, da namreč človek duhovno živi od Božje besede. V tem pomenu lahko razumemo tudi besede preroka Amosa, ki pravi: "Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod Bog, ko bom poslal v deželo lakoto; ne lakote po kruhu in ne žeje po vodi, temveč po poslušanju Gospodove besede" (8,11). Jezus pa svojim poslušalcem in po njim nam zagotavlja, da če ga bomo sprejeli in sledili njegovemu nauku, bomo odkrili pot v večno življenje.
Ali nas pravkar povedano ne spominja na evharistično daritev? Pri vsaki sveti maši se hranimo z Božjo besedo. Tako vedno bolj spoznavamo Boga in njegova pota, pa tudi pot, ki jo je namenil vsakemu izmed nas kot pot življenja. Za to pot pa pri obhajilu prejmemo še kruh življenja, Jezusovo telo in kri. Zato lahko trdimo, da nas evharistija povezuje z Jezusom že tukaj na zemlji in nam daje vnaprej okušati nebesa, "kjer bomo vedno z Gospodom". Jezus sam se nam podarja in nas spodbuja, naj sodelujemo pri tem neprecenljivem daru in ga uživamo. Pa vendar kljub temu mnogih ni blizu; nekateri nočejo verovati vanj; spet drugi se nič ne potrudijo za to ... Zato ne bomo najbrž nikoli dovolj naglasili, kako pomembno je znova odkriti nedeljo in ji vrniti njen pravi pomen prazničnega srečanja z Bogom, z Jezusom. V tem srečanju nas hoče Jezus prežeti s svojo močjo in s svojo srečo - da bi tudi mi potem zmogli iti močni skozi življenje in skozi vse, kar življenje od nas zahteva.
Zakaj potem mnogi, ki se priznavajo za kristjane, s tako lahkoto opuščajo nedeljsko mašo? Izgovorov je lahko veliko: imamo drugo delo, utrujeni smo in zaspani; imamo obiske; gremo v hribe ... Zakaj mnogi ne čutijo potrebe, da bi se hranili s kruhom močnih? Ali je to zato, ker ne vzamejo resno Jezusovih besed? Ali pa so njegove besede preveč zahtevne? Zakaj tolikokrat evharistija ne spremeni življenja kristjanov, zakaj ne spremeni našega krščanskega življenja? Pogosto slišimo reči: "Hodijo v cerkev, pa so kot drugi ali še slabši od drugih." Včasih je to le očitek, včasih je pa v resnici tako. Kaj je pri tem narobe? Ali je evharistija tista, ki - človeško gledano - "ne daje dovolj moči", ali pa je kaj drugega? Ne smemo pozabiti, da evharistija ni magično dejanje: prejmem jo in stvari se bodo spremenile. Evharistija je mogočna klica Božjega življenja v nas, potrebno pa je, da izpolnimo pogoje, da lahko obrodi sad. Naša svoboda nam daje moč, da lahko tudi zavržemo to Božje življenje, ki ga prejmemo pri svetem obhajilu. Naša odgovornost je v tem, da dovolimo Bogu, da nas pritegne k sebi, da se mu damo poučiti. Prav pa je tudi, da se za ta veliki dar zahvaljujemo. Sveti Pavel spodbuja k temu v drugem berilu z besedami: "V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse." Potem pa živimo iz tega daru in tako razodevajmo, koliko vere imamo: toliko jo je v nas, kolikor iz nje in po njej živimo.