MARIJINO VNEBOVZETJE - Veliki šmaren (15.8.2006) - LETO B

Mati, ki nam hoče dobro

Dragi bratje, drage sestre!
Lepa stran naše katoliške vere je prav gotovo pobožnost do Marije, Božje in naše Matere. S praznikom, ki ga obhajamo, v hvalospevu razglašamo, da "slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je ... trdno upanje in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu." Obenem jo prosimo, "da bi bili vedno usmerjeni v to, kar je Božjega, v nebesih pa deležni njene slave" (prim. vstopni spev).
Verjetno ste že sami kdaj pomislili na to, da ima večina Marijinih praznikov neko vzporedje v liturgičnih slovesnostih oziroma praznikih njenega Sina: Jezusovega človeškega spočetje se spominjamo 25. marca, Marijino brezmadežno spočetje pa slavimo 8. decembra. Božič je Jezusov rojstni dan, Marijinega rojstva se pa spominjamo 8. septembra. Imamo praznik Gospodovega darovanja v templju, ki ga obhajamo 2. februarja, 21. novembra pa je praznik Marijinega darovanja. V velikem tednu se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti, 15. septembra pa obhajamo god žalostne Matere Božje. Jezusovo vstajenje od mrtvih, ki ga obhajamo na Veliko noč, je v Mariji izpolnjeno z njenim vnebovzetjem. Jezusa častimo kot Kralja na zadnjo nedeljo v liturgičnem letu, praznik Marije Kraljice pa obhajamo teden dni po njenem vnebovzetju. Jezusovo ljubezen prepoznavamo v podobi njegovega presvetega Srca, Marijine ljubezni pa se zavedamo preko češčenja njenega brezmadežnega Srca.
Kaj hočem s tem povedati? Marija je Jezusova mati - to je njena največja odlika; bila pa je tudi prva in najboljša Jezusova učenka. Omenjena vzporednost njunih praznikov želi povedati prav to; v pravo perspektivo pa postavlja tudi naše češčenje Božje Matere in nam govori, da je Marijina svetost v tem, da je postala v vsem podobna svojemu Sinu. Prav to je tudi Božji načrt za nas vse. Kot katoličani moramo ceniti pobožnost do Marije; obhajanje njenih praznikov in gledanje nanje v odnosu do liturgičnih praznikov njenega Sina pa v nas ustvarja pravega krščanskega duha. Bolj blizu nam postane tudi resnica, da nas Marija vodi k Jezusu; pa tudi vera v to, da Mariji kot ljubljeni Božji hčeri ni bilo treba čakati na končni dan vstajenja zato, da bi lahko v polnosti svoje človečnosti uživala blagoslov Očetovega nebeškega doma. Za nas pa je Marija močno znamenje upanja, da bomo tudi mi, podobno kot ona, obujeni k polnosti življenja in bomo deležni Kristusovega vstajenja.
Ko je novinar vprašal sedanjega papeža - tedaj še kardinala -, kaj hoče povedati dogma o Marijinem telesnem vnebovzetju, je odgovoril, da je "bistvo te dogme v tem, da je Marija v celoti pri Bogu, v celoti pri Kristusu, da je popolnoma "kristjanka". Osebno mu to pomaga razumeti krstna teologija, ki jo je razvil sveti Pavel, ko je dejal: "Bog nas je skupaj s Kristusom obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu" (Ef 2,6). To se pravi, da smo s krstom že vnaprej prejeli tudi svojo prihodnost. Dogma potemtakem pove samo, da je tisto, kar nam krst daje - namreč bivanje pri Bogu "v nebesih" - pri Mariji že v popolnosti udejanjeno" (prim. JR, Bog in svet).
Ta Mati stoji pred nami ob prazniku vnebovzetja. Imejmo veliko zaupanje vanjo! Samo po tem upanju bo naša vera tako živa in močna, da bo segala vse do otipljivega, vsakdanjega življenja in bomo v njem po moči Materine dobrote začutili resničnost prijazne Božje roke, ki vse vodi in vse uravnava v naše dobro - tudi takrat, ko se zdi, da gre vse ravno drugače. Koncil je jasno zatrdil, da se Marija, "vzeta v nebesa, v svoji materinski ljubezni zavzema za nas, brate in sestre svojega Sina, ki še potujemo in smo v nevarnosti in stiskah, dokler ne bomo prišli v blaženo domovino" (prim. C 62,1). Morda bomo ob njenem prazniku našli dovolj časa, da bomo vsaj malo pogledali v njeno "ogledalo", kakor lahko imenuje Litanije njej v čast, saj je vsak vzklik njen opis. Pa v molitvi se ji priporočimo in izročimo z iskreno prošnjo, da bi kot ona znali razbirati, kaj Bog hoče od nas in kaj nam sporoča po njej.