19. navadna nedelja (13.8.2006) - LETO B

V moči Kruha iz nebes

Dragi bratje, drage sestre!
V Božji besedi, izbrani za 19. nedeljo med letom, se zdi, kakor da je opisano naše vsakdanje življenje z vsem, s čimer se v njem srečujemo in kako večkrat tudi ravnamo. Zaradi težav in včasih tudi zaradi velikega trpljenja in preizkušenj nam začne upadati pogum in volja do življenja, mnogokrat takrat opeša naša vera, dvomiti začnemo v Božjo previdnost, zapremo se pred Bogom in pred drugimi ... Razočarani in obupani smo.
Nekaj podobnega se je dogajalo preroku Eliju, o katerem govori prvo berilo. Ves je gorel za pravo vero v enega Boga, svojemu narodu je oznanjal Božje sporočilo in ga prosil in rotil, naj se vrne nazaj k zavezi, ki jo je Bog sklenil z njimi. Pa kakor da ni nič zaleglo. V berilu slišimo, kako si je v puščavi, ko je bil na begu pred tistimi, ki so mu stregli po življenju, želel smrti in govoril: "Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje." Neuspeha svojega oznanjevanja ni mogel več prenašati.
Ali ne slišimo v prerokovi stiski in nemoči vsaj v določeni meri tudi svojo stisko in nemoč? Upam pa tudi, da slišimo to, kar sledi, kako se je Bog sklonil k preroku, mu pripravil "hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode", da je jedel in pil in potem "v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb". Prerok je od Boga prejel popotnico, da je prišel do Božje gore, kjer se je spet srečal z Bogom in prejel novo poslanstvo. Namesto smrti, za katero je prosil Boga, je dobil novo moč, željo po življenju. Na nov način je zahrepenel po Bogu in njegovo življenje je spet dobilo smisel.
V luči Nove zaveze ni težko dati temu dogodku iz prerokovega življenja evharistični pomen. O evharistiji nam govori kot o hrani, ki daje človeku moč za poslanstvo, ki ga je prejel od Boga. Kristjani vse preveč izgubljamo smisel za evharistijo kot srečanjem s Kristusom, ki daje moč, da bi mogli vršiti to, kar želi od nas. Evharistični kruh morda prejemamo preveč iz navade - "ker vsi hodijo k obhajilu." Prejemamo ga sicer tudi z bolj plemenitim namenom, s prošnjo za milosti zase, za druge in zlasti za pokojne, itd. Škoda pa je, če vse to delamo nekako v naglici, ne da bi prej prav poskrbeli za čistost srca s kesanjem in kadar je potrebno, s prejemom zakramenta sprave, in če po obhajilu ne damo dovolj prostora molku za osebni pogovor s Kristusom. Jezus tudi nam govori: Vstani in pojdi! Še dolgo pot imaš pred seboj, preden bodo moje misli in moja čustva postala tvoja, preden boš res živel po meni. Toda zaupaj: jaz sem s teboj in ti dajem moč. To je moč evharističnega kruha, ki nam je na dosegu roke vsak dan, če to le hočemo.
Sad in namen prejema evharistije pa je živeti tako, kot pravi sv. Pavel v drugem berilu: "Ne žalostite Božjega Svetega Duha ...; naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni." Z besedami evangelija smemo trditi, da moremo prav živeti le v moči Jezusovega kruha: "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta." Ali to v resnici verujemo? Verjetno je največji problem krščanskega sveta danes prav ta vera v Jezusa. Dovolj je, če pomislimo na obhajanje nedelje: vse prevečkrat pozabljamo, da je Gospodov dan, v katerem naj bi vedno znova odkrivali Jezusovo skrivnost, saj on ostaja tudi za nas danes kruh življenja. Tega kruha pa ne najdemo v kino-dvoranah, nakupovalnih središčih z vsemi možnostmi zabav in zapravljanja prostega časa in denarja, ali pred televizorjem. Kruh, ki daje življenje v izobilju, nam daje Kristus, ki se za nas daruje na naših oltarjih! Mislimo na ta evharistični Kruh in prosimo zanj tudi vsakokrat, ko v Očenašu prosimo za svoj vsakdanji kruh.