18. navadna nedelja (6.8.2006) - LETO B - Jezusova spremenitev na gori

Koga iščemo in zakaj?

Dragi bratje, drage sestre!
Cerkev nam kar pet nedelj zapovrstjo v evangeliju ponuja v premislek odlomke iz 6. poglavja Janezovega evangelija. Kot zanimivost naj bo podatek, da je to drugo najdaljše poglavje v Novi zavezi in ima 71 vrstic. Daljše je le 1. poglavje Lukovega evangelija z 80 vrsticami.
Jezus je začel svoj govor o evharistiji s čudežem pomnožitve kruha za pet tisoč glavo množico, po kateri ga je le-ta hotela postaviti za kralja. Pomembnost tega dejanja potrjuje tudi dejstvo, da je to edini Jezusov čudež, ki je zapisan v vseh 4 evangelijih. Način, kako so ga evangelisti opisali, pa nam govori o evharistiji. Tako sveti Janez pravi, da se je Jezus "zahvalil", preden je "vzel hlebe in jih razdelil med sedeče". Bistveno sporočilo evangeljskega odlomka pa je, da je Jezus imel v mislih več, kot samo navadno hrano; on je govoril o "jedi, ki ostane za večno življenje" in katero daje prav on, Sin človekov.
Jezus nas, skupaj z množico, kateri je govoril, postavlja pred skrivnost. Tudi mi ga moramo prositi, naj nam da razumeti, kaj "naj storimo, da bomo delali Božja dela"? Njegov odgovor je preprost: "Božje delo je v tem, da verujete v tistega, ki ga je Oče poslal," to je, da verujemo vanj. To pa pomeni tudi in predvsem globok odnos z Jezusom. Mi pa morda bolj iščemo njegove darove kot njega. Spomnimo se samo, kako in za kaj vse ga prosimo: za zdravje, za dober uspeh pri študiju, pri delu, da bi premagali svoj strah in končno za nebesa. To je vse lepo in prav, vendar ne smemo biti pri tem podobni tistim, ki v drugem iščejo ne toliko odnos ljubezni, ampak dobrine, ki jih ima: npr. hišo, posestvo, račun v banki, ugled, ki ga uživa. Priznajmo, da pogosto iščemo čudeže in znamenja npr. v raznih prikazovanjih in potem tja množimo romanja. Pri tem pa morda pozabljamo, da imamo Jezusa z nami v vsaki evharistiji, v vsakem tabernaklju, v njegovi besedi, ki jo prebiramo, premišljujemo ali vsaj poslušamo, v župnijski skupnosti, zbrani v njegovem imenu, v ubogih, s katerimi se srečujemo in v katerih ga morda še najtežje prepoznavamo. Tu je Jezus, v tem je njegova skrivnost in blagoslov našega odnosa z njim! Če ne odkrijemo Jezusove skrivnosti in če ne ustvarimo z njim resničnega odnosa vere in ljubezni, se nam lahko zgodi kot ljudem iz Galileje: odšli do proč od Jezusa, rekoč: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?"
Vendar pa naj bolj kot to v nas ostanejo Jezusove besede: "Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen." Vedno znova si zaželimo tega pravega Kruha, ki prihaja iz nebes, kajti vera vanj odžeja, nasičuje in daje življenje, daje moč. Zato lahko razumemo apostola Pavla, ki v drugem berilu roti Efežane, naj ne živijo "v ničevosti svojega mišljenja", če so se dali poučiti o Kristusu. Odložijo naj starega človeka, se prenovijo v duhu svojega mišljenja in oblečejo "novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice". To resnico pa v obilju ponuja v premislek nedeljska Božja beseda, ki z vero v Kristusa zahteva vero v evharistijo.
Morda je zato praktično povabilo te nedelje najprej v tem, da bi prebrali celotno 6. poglavje Janezovega evangelija. To nam bo pomagalo bolj ceniti nauk o evharistiji. Vprašajmo pa se tudi, kakšen je naš osebni odnos do Kristusa: Ali je poln prijateljske vdanosti in zaupanja? Ali nas boli, da se vedno manj tistih, ki se imajo za kristjane, udeležuje evharistije? Ali jih kdaj povabimo, naj se nam pridružijo pri njej, ker nam pomeni vir življenja? Nekdo je zapisal, da je duhovno življenje umetnost. Za umetnost potrebujemo navdih. Ta pa prihaja od Boga, od našega prisluškovanja Božjemu Duhu v molitvi in premišljevanju, iz obhajanja evharistije. Gre torej za živo vero, za naše življenje po njej - torej za našo zavestno usmerjenost v Kristusa in povezanost z njim. Naj jo gradi vsako obhajanje evharistije - da bomo razumeli, koga v svojem življenju iščemo in tudi zakaj to delamo.