17. navadna nedelja (30.7.2006) - LETO B

Razlomljen kruh

Dragi bratje, drage sestre!
Cerkev želi, da bi ob poslušanju Božje besede, posebej še nedeljske, vedno bolj spoznavali odrešenje, ki bi ga lahko imenovali zgodovina Božje skrbi za človeka. Naslednjih pet nedelj bomo prisluhnili odlomkom iz Janezovega evangelija, ki jim poznavalci Svetega pisma dajejo velik pomen. Tudi s pomočjo teh odlomkov naj bi poglobili svoje razumevanje in ljubezen do Kruha (pisano z veliko), to je do evharistije.
Šesto poglavje Janezovega evangelija, iz katerega je odlomek vzet, se začenja s čudovito zgodbo o tem, kako je Jezus s petimi ječmenovimi hlebi in dvema ribama nasitil pet tisoč ljudi - ali kot pravi evangelist: "veliko množico." Veličina čudeža je posebej vidna v nesorazmernosti med količino hrane in množico; poleg tega je "tistim, ki so jedli, kolikor so hoteli", ostalo dvanajst košar koščkov. In kako je množica reagirala na ta čudež? Po svoje. Govorili so: "Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet ..., in hoteli so ga postaviti za kralja." Zaradi čudeža so mislili, da bo Jezus skrbel za kruh, ki ga potrebujejo za vsakdanje življenje; tega, kdo je Jezus in zakaj je prišel, pa v resnici niso prav veliko razumeli. Niso bili pripravljeni na novost, ki jo je prinesel Jezus, za presenečenja in znamenja, ki jih je delal. Jezus je v resnici presegal pričakovanja ljudi; tudi tistih, ki so bili bolj z njim.
"Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro," pravi evangelist. Nas pa te besede kar same po sebi vabijo, da se vprašamo o pristnosti svoje vere v Jezusa Kristusa. Verjetno smo tudi sami kdaj v nevarnosti, da bi si Jezusa prikrojili po svoje: kot da je Jezus samo tisti, ki nam daje varnost v naših strahovih, ki nas varuje pred nevarnostmi in dela naše zemeljsko življenje lažje in varnejše. Če je naša vera samo v tem, potem nismo razumeli, da je Jezus prišel zato, da bi nam razodel Očetov načrt ljubezni, ki smo ga poklicani stalno in konkretno uresničevati dan za dnem in odgovarjati nanj z ljubeznijo. Jezus zahteva od nas, naj sprejmemo Očetovo voljo; govori o skrivnosti križa; uči nas, naj svoje zemeljsko življenje nenehno povezujemo z nebeškim ter da naj na trpljenje, bolečino in smrt gledamo v luči vstajenja.
Kakšna je torej naša vera v Kristusa? Ali nismo v skušnjavi, da bi največkrat najraje za vse bili odgovorni kar sami? Pri tem pa pozabljamo, da je z nami Bog, ki v svoji previdnosti skrbi za človeka in vse, kar je ustvaril! Če bi znali videti, bi bili vsak dan vedno znova priče še večjemu čudežu, kot je tisti, ki je opisan v evangeljskem odlomku. Ne vidimo ga samo zato, ker se ponavlja vsak dan. Ob tem kar slišim vprašanje nekaterih: Če je tako, zakaj potem npr. ljudje še vedno umirajo od lakote? Za to ne smemo kriviti Božje previdnosti, češ, da ni na delu, ampak zmoto in krivdo nas ljudi. Predstavniki manj razvitih dežel upravičeno ponavljajo, da četrtina človeštva porabi in na široko zapravlja tri četrtine vseh zemeljskih virov. Materialna blaginja je gotovo Božji blagoslov, toda ni vse in še zdaleč ni največ!
In kaj dela Jezus? On naravnava in vodi ljudi h Kruhu iz nebes, kar je sam postal za nas. Postal je kruh, da bi si ga človek v resnici zaželel in v njegovi moči potem delal dobro. Odkar je prišel Jezus, ne moremo reči, da nimamo ničesar, kar bi lahko dali drugim ali s čimer bi lahko drugim pomagali. Če bi le imeli več vere in več ljubezni, bi tudi sami naredili veliko več dobrega povsod tam, kjer smo. Postali bi razlomljen kruh za druge, prinašali bi Kristusa v ta svet, ki je lačen Boga in ga žeja po njem, čeprav tega vse prevečkrat noče priznati. Če hočemo, da bomo imeli življenje v sebi, potem moramo prejemati Kristusa, ki je Kruh življenja. "Presveta evharistija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje" (D5). Verujmo to, da bomo lahko tudi mi zatrjevali s svetim Irenejem: "Naš način mišljenja se sklada z evharistijo in evharistija s svoje strani potrjuje naš način mišljenja" in življenja. Prosimo za to milost - zase in drug za drugega!