16. navadna nedelja (23.7.2006) - LETO B

Iti še globlje v skrivnost

Dragi bratje, drage sestre!
Evangeljski odlomek 16. nedelje med letom nas izziva, da se tudi sami poistovetimo z ljudmi, o katerih govori, predvsem pa, da sprejmemo Jezusovo povabilo. Takole pravi: "Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' ... In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj."
Samota je v evangelijih večkrat omenjena. Tako se je npr. Janez Krstnik v puščavi, to je v samoti, pripravljal na preroško poslanstvo, ki mu ga je Bog namenil. Jezusa je po krstu Duh vodil v puščavo, v kateri se je v samoti pripravil na svoje javno delovanje. Kasneje je Jezus sam v govoru na gori priporočil nam vsem, naj se umikamo v samoto in tam molimo k svojemu Očetu; tam bo Oče spregovoril tudi nam. Jezus se je tudi sam rad umikal v samotne kraje in molil. Tako je ne le z besedo, ampak tudi z zgledom pokazal svojim učencem in po njih nam vsem koristnost in potrebnost samote. Iz Svetega pisma pa vemo, da je tudi Stara zaveza poznala samoto. Tako je v samoti Bog govoril Mojzesu in drugim prerokom. Svoje ljudstvo je 40 let vodil skozi samoto puščave in ga tako obvaroval pred vplivom poganskih narodov in njihovih navad.
Vendar pa samota nima vrednosti sama zase. Vemo, da je prav v našem časa samota, ki je postala osamljenost, največja tegoba mnogih ljudi, zlasti ostarelih. Samota je vrednota, kadar postane sredstvo naše povezanosti z Bogom in poglabljanja v skrivnosti, ki nas presegajo. Vrednota postane, kadar se v njej uresničujejo besede preroka Ozeja: "Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce" (2,16). Vrednost samote za vsakega človeka osebno globoko izrazi misel iz 50. psalma: "Ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti." Šele ko človek nekako odloži tisto vsakdanjost, ki včasih postane moteča, lahko samoto izkusi kot blagoslov in kot nekaj, kar ga dejansko ozdravlja.
Nekoliko samote si lahko že sami ustvarimo, če nedeljo vzamemo kot priložnost, da se zberemo pri bogoslužju. Tam Jezusu povemo o vsem, kar smo delali v preteklem tednu, mesecu ali celo daljšem obdobju in prisluhnemo povabilu, naj se odpravimo v samoto in se odpočijemo. To povabilo je temelj za to, da si v resnici vzamemo čas za duhovno poglobitev. To je čas osebnega iskanja, ko skušamo razumeti "zakaj" in "kako" živimo svoje krščanstvo, oziroma ali se držimo tega, kar zahteva Gospod. Jezus in apostoli so odrinili s čolnom sami zase v samoten kraj. "Samoten kraj" je kraj, ki je odmaknjen od množice, kjer smo lahko sami z Bogom in kjer mu moremo posvetiti vso svojo pozornost. Če si ne vzamemo časa za to, da bi premislili, kako Bog deluje v našem življenju, potem v njem tudi težko vidimo znamenja Božje navzočnosti in mnoge Božje darove, s katerimi smo obdarjeni. S tem sebe dejansko osiromašimo in začnemo "pozabljati", da potrebujemo Božje vodstvo in Božjo pomoč. Če pa smo se v svojem življenju resnično srečali z Božjo besedo, če je postala hrana in vodilo našega življenja, se bomo radi umikali v samotne kraje in se poglabljali vanjo. Pa ne zaradi tega, ker je to postalo nekako moderno, ampak zato, da bi se potem v življenje vrnili polni novih moči in pripravljenosti za oznanjevanje Kristusa in njegovega veselega oznanila.
Del umikanja v samoto je tudi obhajanje evharistije. Evharistija je neizčrpen vir, iz katerega se hrani naš resnično krščanski duh. Eno od imen zanjo je sveta maša, ker se bogoslužje, v katerem se izvrši skrivnost odrešenja, konča z besedami, ki povedo, da smo verniki poslani ("missio"), da bi v svojem vsakdanjem življenju izpolnjevali Božjo voljo (prim. KKC 1332). Pri sveti maši zato ne bi smeli nikoli preslišati klica: "Pojdite v miru!", saj nam hoče povedati, da smo sedaj poslani živeti to, kar smo slišali pri bogoslužju in za kar smo pri njem dobili novih moči, ker smo spet malo globlje prodrli v skrivnost vere.