15. navadna nedelja (16.7.2006) - LETO B

Obogatimo svet, v katerem živimo

Dragi bratje, drage sestre!
Močno upam, da se tudi vi takrat, ko se odpravljate v cerkev, vsaj včasih vprašate, kaj vam želi povedati Božja beseda, ki jo boste slišali pri bogoslužju. To je prav gotovo dober pristop k poslušanju Boga, ki nas nagovarja po svoji besedi. Z njo naj bi se najprej mi sami obogatili, potem pa jo še ponesli v svet, v katerem živimo. Vsi namreč vemo, da morajo to, kar v veri izpovedujemo, potem v življenju odražati naša dejanja. Ali drugače rečeno: truditi se moramo živeti vrednote Božjega kraljestva, katerega oznanjevalci smo.
Drugi vatikanski cerkveni zbor je posebej močno naglasil prav to, da nas Bog pošilja v ta svet, da bi bili v njem evangeljski kvas, sol in luč. Svetu naj bi oznanjali evangelij kot "vir vse odrešenjske resnice in nravnega življenja" in tako bili apostoli. Krščanska poklicanost je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu ali širjenju Kristusovega kraljestva po vsej zemlji (prim. KKC 863).
Biti apostol ni lahko. Živimo v svetu, ki se za Boga ne meni veliko; mnogi ljudje skoraj ne poznajo več evangelija in za Boga nimajo časa. Še več: mislijo, da Boga sploh ne potrebujejo. Vendar pa ta isti svet razodeva tudi veliko žejo in hrepenenje po evangeliju, ki je "glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Božje besede, našega Odrešenika" (BR 18), kot trdi koncil. Svet odraža svojo žejo po Bogu predvsem z nezadovoljstvom tolikih današnjih ljudi, zlasti tistih, ki jim morda ničesar ne manjka, pa kljub temu niso srečni. To nezadovoljstvo včasih dobesedno vpije o tem, kako človekovo srce, v katerem ni Boga, ni resnično srečno: človek potrebuje, ljudje potrebujemo Boga! Svet potrebuje evangelij bolj, kot kaj drugega, ker potrebuje Jezusa Kristusa!
Po drugi strani pa mora današnji človek bolj kot kdajkoli prej priznati tudi meje svojega bivanja: podvržen je mnogim boleznim, revščini, brezposelnosti, krivicam, različnim stiskam, nasilju, nesrečam, v krizi je osnovna celica, iz katere je izšel, družina, in katero se boji ustvariti, okolje, v katerem živi, je onesnaženo ... Vse to kliče po spremembi; kliče po spreobrnjenju srca in načina življenja, kliče po korenitih drugačnih dejanjih.
Kaj torej pomeni biti apostol v takem svetu? Pomeni biti prinašalec največjega upanja, veselja, ki izhaja resnice, da nas Bog ljubi od začetka sveta. Da bi mogli evangelij tega upanja prinašati drugim, ga moramo najprej sami sprejeti v celoti. Jezusov način življenja mora postati naš način. Tako nekako postajamo živi evangelij. Po besedah papeža Pavla VI. je to edini evangelij, ki ga današnji svet še bere. Kajti "če svet posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci". Sveti Cezarij pa trdi: "Boljšega, dragocenejšega in sijajnejšega nauka od evangelija ni. Zato se zazirajte v Kristusa, našega Gospoda in Učenika, ter ohranjajte vse, kar je povedal ali v dejanjih uresničil". Bolj praktična in domača nam je morda misel svete Terezije Deteta Jezusa, ki je zapisala: "Paša moje molitve je predvsem evangelij, ves evangelij; v njem najdem vse potrebno za svojo ubogo dušo. V njem odkrijem vedno nove luči, skrite in skrivnostne pomene." Zato lahko verjamemo apostolu Janezu, ki pravi: to, kar je zapisano v evangelijih, je bilo zapisano, "da bi mi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu" (Jn 20,31).
Da bo naša vera pričevanje, je pomembno, da imamo neko pravilo za svoje življenje, ki se ga držimo. Nimajo prav tisti, ki pravijo: "Molil bom, ko bom za to razpoložen;" ali: "K maši bom šel, ko si bom to zaželel," ali: "Drugi pa naj itak sami poskrbijo zase," in podobno. Za rast v veri je pomembno imeti duhovnega voditelja, ki nam pomaga od časa do časa soočiti svoje življenje z evangelijem. Potrebno je tudi vsak dan posvetiti Bogu vsaj nekaj časa v molitvi, "izgubljati" čas zanj, kar je veliko dejanje vere in ljubezni. In končno tudi vse, kar delamo, delati kot hvalnico Bogu in kot služenje bratom in sestram. Prosimo za tako vero!