Praznik sv. apostolov Petra in Pavla (29. 6.2006) - LETO B

Milost pripadnosti Kristusu

Dragi bratje, drage sestre!
V hvalospevu za godove apostolov slišimo pomenljive besede: "Bog nikoli ne zapusti svoje črede, temveč jo pelje skozi čas pod vodstvom tistih, ki jih je On sam izbral za namestnike svojega Sina in jih je postavil za pastirje." Med pastirji, ki jih je izbral Jezus sam, sta prvaka apostolov, sveti Peter in Pavel. Obhajamo njun skupni praznik, znamenje tesne povezanosti, čeprav sta bila tako različna med seboj in čeprav sta imela v prvi Cerkvi različno poslanstvo. Ta vez je bila ljubezen do Jezusa Kristusa in do njegove Cerkve. Peter, ki je Jezusa poznal od začetka njegovega javnega delovanja, stopa ob prazniku pred nas kot tisti, ki je prvi izpovedal vero vanj kot v "Mesija, Sina živega Boga". Jezus mu je pojasnil, da mu to razodetje ni prišlo "iz mesa in krvi", temveč od njegovega Očeta; vera je torej Božji dar. Ta izpoved je pomenila preobrat v Petrovi veri in pustila v njem odprtost in dovzetnost za Boga, za njegovo usmiljenje in veličino. Nekaj te dovzetnosti za Božje izražajo tudi Petrove besede po čudežnem ribolovu, ko je rekel Jezusu: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek."
Pa vendar je imel Peter v zboru dvanajsterih prvo mesto in edinstveno poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus. Po izpovedi vere vanj mu je rekel: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala". Kristus, 'živi kamen', zagotavlja svoji Cerkvi, zgrajeni na Petru, zmago nad oblastmi smrti. Peter je zaradi vere, ki jo je izpovedal, ostal neomajna skala Cerkve, njegovo poslanstvo pa je to vero varovati in v veri potrjevati svoje brate in sestre (prim. tudi KKC).
Kaj pa apostol Pavel? Vemo, da je iz gorečega nasprotnika in preganjalca kristjanov postal goreč oznanjevalec Jezusa Kristusa. Zanj je bilo potrebno, da je "padel s konja" in v tem prepoznal "Jezusa, ki ga je preganjal". Sam je pozneje v zvezi s svojim spreobrnjenjem na poti v Damask zapisal: "Bog, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical s svojo milostjo, je sklenil v meni razodeti svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani ..." (Gal 1, 15-16). Apostolska dela pa dodajajo, da je "takoj šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin" (9,20). To je središče apostolske vere od začetka; to vero je najprej izpovedal Peter kot temelj Cerkve in to vero je Pavel oznanjal (prim. tudi KKC).
To vero pa smo tudi mi poklicani izpovedovati, oznanjati in živeti. "Milost Svetega Duha nas nagiblje in Oče nas priteguje, da verujemo in izpovedujemo o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga'. Kristus je sezidal svojo Cerkev na skali te vere, ki jo je izpovedal Peter," pravi KKC (424). To je življenjskega pomena za nas. Tudi mi potrebujemo ljubezen do Jezusa Kristusa in do njegove Cerkve. V vsem, kar se pred nas postavlja kot ovira, da nam "ne bi bilo treba verovati in hoditi v cerkev" - kot se tolikokrat sliši -, moramo imeti svoj pogled usmerjen v Kristusa in v njegov véliki dar, ki nam je bil dan, v njegovo Cerkev. Morda bi se morali večkrat vprašati: "Ali moje stališče veča predanost Jezusu in njegovi Cerkvi ali ne?"
Praznik svetih apostolov Petra in Pavla je tako priložnost za rast v osebni veri: da ne bi bili Kristusovi samo na videz, po vpisu v krstno knjigo, ampak da bi mu popolnoma pripadali. Te popolne pripadnosti in predanosti Kristusu prosimo danes in v naslednjih dneh za letošnje novomašnike in vse naše duhovnike. Naj jih Jezus tako pritegne, da bodo zaupali vanj in samo vanj, pa naj pride karkoli. Naj jih nikoli ne zbegajo nerazumevanje s strani ljudi, neuspehi pri delu, potrtost ali kaj podobnega. Molimo zanje - podobno kot je prva Cerkev molila za Petra, ko je bil v ječi -, da bodo mogli reči z apostolom: "K meni je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil ..."
Ob prazniku pa naj bo v večji meri naše misli in molitve deležen tudi "Peter našega časa", papež Benedikt XVI., da bo v poslušnosti Bogu in njegovim navdihom še naprej pogumen in zvest pastir Božjega ljudstva 21. stoletja. Bodimo velikodušni v tej molitvi!