Nedelja Svete Trojice (11. 6. 2006) - LETO B

Slavimo Očeta in Sina s Svetim Duhom

Dragi bratje, drage sestre!
"Skrivnost presvete Trojice je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja. Poznanje te skrivnosti nam more dati samo Bog, ko se razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh" (KKC, 261). Evangelist Matej, čigar odlomek beremo na nedeljo Svete Trojice, je razodetje te skrivnosti vdelal kakor dragoceni biser v pripoved o zadnjem Jezusovem srečanju z učenci. To se je zgodilo v Galileji, kjer je Jezus tudi začel svoje javno delovanje. Zgodilo se je na gori, s katere je z naukom o Blagrih svojim učencem in vsem nam pokazal nov način življenja. Kot pravi evangelist, so se učenci "odpravili v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil". Gora je tu lahko dejanska gora, lahko pa je mišljeno samo znamenje Božje bližine, katere priča je vstali in poveličani Kristus. Učenci so se pred njim "do tal poklonili", ker so vedeli, da je on, nekateri pa so kljub temu dvomili, poroča evangelist. V srcih teh, ki so dvomili, so se morda porajala vprašanja o tem, kaj dejansko pomeni, da je njihov učitelj vstal, oziroma, kakšne posledice ima to za njihovo prihodnost. Morda je s tem poročilom prikazana tudi stalna drža, ki jo mora imeti Cerkev: vera v Kristusa, izkazovanje čaščenje Kristusu ter iskanje njega in pomena njegovega nauka. Kot pravi sv. Atanazij, "v Cerkvi oznanjamo enega Boga, ki je nad vsemi, po vseh in v vseh. Nad vsemi kot Oče, kot počelo in vir; po vseh, namreč po Besedi, in končno v vseh v Svetem Duhu" (Pisma).
Morda se nam ob tem zastavlja vprašanje, ali je res namen nedelje Svete Trojice samo v tem, da se ustavimo pred nedoumljivo skrivnostjo Boga? Tudi to, vendar je še veliko več; Sveta Trojica bi morala postati izkustvo življenja, in ne samo obrazec, ki ga ponavljamo. Izkusiti bi morali Božje očetovstvo in živeti iz brezmejnega zaupanja vanj. Naša molitev bi morala biti zahvala za njegovo dobroto, usmiljenje in zvestobo, s katero nas ima še naprej rad, čeprav ga večkrat žalimo z grehi. V vsakdanjih okoliščinah življenja, tako v žalostnih in težkih kot tudi v veselih, bi morali zato, ker verujemo Jezusovim besedam, čutiti dobrotno Očetovo varstvo. Jezusa spoznavamo po molitvi in če živimo iz tega, kar je učil, se nam s tem hkrati razodeva kot učitelj in kot najboljši prijatelj. Zato je pred svojim vnebohodom mogel zatrditi: "Vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel" (Jn 16,22-23). Te besede potrjujejo, da v svojem življenju vere izkušamo moč in delovanje Svetega Duha, ki nam ga je Jezus poslal od Očeta in ki pričuje o njem. On nam pomaga razumeti vse, kar je Jezus rekel in storil. Njega moramo prositi, da bi nas "uvedel v vso resnico" o skrivnosti Jezusa in o tem, kaj je Očetova volja za nas. Prositi pa ga moramo tudi zato, da bi nam pomagal pričevati o Jezusu, da bi mi postali živi evangelij, ki bi potem pri drugih zbujal željo po poznanju Jezusa Kristusa.
Zadnje Jezusovo naročilo učencem pa je bilo: "Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha." Beseda "krstiti" pomeni "potopiti se". Po krstu smo bili mi vsi potopljeni v Očeta, v Sina in v Svetega Duha. Tega naj bi se zavedli vsakokrat, ko v imenu Trojice, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, naredimo znamenje križa. Na to naj bi bili še posebej pozorni pri vsaki sveti maši, kjer vse govori o tej skrivnosti: od znamenja križa v začetku do sklepnega blagoslova, vključno z evharistično molitvijo, ki je naslovljena na Očeta po Sinu v Svetem Duhu. Naj nam tudi misel na troedinega Boga pomaga lepše sodelovati in globlje doživeti vsako naše obhajanje evharistije.
Če ne moremo z besedo, pa v srcu iskreno slavímo Očeta in Sina s Svetim Duhom in verujmo, da nam je "Bog, naš Oče, ko je na svet poslal svojega Sina, Besedo resnice, in Svetega Duha, posvečevalca, razodel nedoumljivo skrivnost svojega življenja". Prosimo ga, kot molimo v mašni prošnji, "da bomo to trdno verovali, slavili veličastvo večne Trojice in molili vsemogočnega enega Boga". Velika milost je to; naj nam jo podeli troedini Bog!