5. postna nedelja (5.3.2006) - LETO B - TIHA

Ura poveličanja Sina človekovega

Dragi bratje, drage sestre!
"Radi bi videli Jezusa!" To je prošnja skupine Grkov, poganov, ki so tudi prišli v Jeruzalem na judovski praznik. O tem govori evangeljski odlomek 5. postne ali "tihe" nedelje. Kdo so bili ti ljudje? Verjetno so to bili prozeliti, ljudje, ki so resno mislili na spreobrnjenje v judovstvo. Morda pa so bili samo trgovci, ki so se poleg dobička zanimali še za kaj drugega. Končno tudi ni tako pomembno, kdo so bili; pomembna je njihova želja. Na neki način so slišali tudi za Jezusa in njegovo oznanilo, zato so prišli, da bi ga poiskali in se osebno srečali z njim. Svojo prošnjo so povedali Filipu, ta pa jo je naprej posredoval Andreju. Filip in Andrej sta edina od apostolov, ki sta imela grško ime in sta bila doma iz Betsajde, na jugovzhodni obali Genezareškega jezera, blizu grške pokrajine Deseteromestja. Morda sta celo znala grško, Filipa pa so grški prišleki morda osebno poznali.
S to prošnjo sta potem Filip in Andrej odšla k Jezusu. Zanimiva je Jezusova reakcija nanjo, saj bi lahko rekli, da je v njem nekako prebudila njegovo odrešenjsko poslanstvo. To potrjujejo besede odgovora učencema: "Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča." Jezus je vedel, da ga čaka trpljenje, zato v tistem trenutku ni bilo časa za golo radovednost, kdo on je. "Videti Jezusa" je zanj pomenilo vse kaj drugega. Človek namreč resnično "vidi" Jezusa, kadar prizna in sprejme njegovo neskončno moč, oblast in veličastvo. Videti njega zato pomeni pridružiti se mu v njegovi daritvi življenja. Samo "kdor sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje," je dodal Jezus. Jezus želi, da bi ljudje to večno življenje videli in našli v njem. Zaradi tega videti Jezusa pomeni sprejeti dejstvo, da mora pšenično zrno pasti v zemljo in umreti, da lahko obrodi obilo sadu. Tudi Jezus je dal svoje življenje, potem pa poveličan vstal v novo, večno življenje. Večno življenje pa nam ponuja s tem, da vabi k deležnosti pri njegovi daritvi. Da bi Jezusa videli, moramo seveda vedeti, kako ga najti, da bodo resnične njegove besede: "Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik."
Morda je dobro, da se vprašamo, kaj dejansko pomeni biti "Jezusov služabnik". Prav gotovo ne gre za neko hlapčevsko podložnost; biti "njegov služabnik" pomeni biti njegov učenec. Saj pravi Jezus: "Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj." Jezus pričakuje od nas vdanost in osebno izročitev, za kar imamo v vsakdanjem življenju dovolj priložnosti; pomeni deležnost pri njegovem trpljenju, pa tudi pri vstajenju. Postni čas posebej kliče v spomin veliko resnico, da je "križ ena sama daritev Jezusa Kristusa. Toda ker se je v svoji učlovečeni Božji osebi 'na nek način združil z vsakim človekom', 'podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružimo Jezusovi velikonočni skrivnosti'. Zato kliče nas, 'svoje učence, naj vzamemo svoj križ in hodimo za njim'. Jezus je 'trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah" (prim. KKC 618). Ali kot je rekla sv. Roza iz Lime: "Poleg križa ni nobene druge lestve, po kateri pridemo v nebesa."
Kakšen pa je pomen izraza "Jezusova ura", ki jo sveti Janez kar 16-krat omenja v svojem evangeliju? V nekem smislu razodeva tisto notranjo napetost Jezusovega življenja, ki je vodilo v odrešitev človeškega rodu s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Podoba pšeničnega zrna dobro ponazarja to bolečo uro odrešenja, ob kateri pa Jezus ne reče: "Oče, reši me iz te ure," ampak "Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!" Križ je torej poveličanje Jezusa in njegovega učenca. Ura križa je bila zanj tudi ura slave, ker je bila ura največje ljubezni, zaključek nekega poslanstva, ki je nam ljudem podarilo najbolj potrebno zavest, da je Bog Oče, ki nas nikoli ne zapusti in čigar ljubezen se ne ustavi niti pred našim grehom in hudobijo. Kadarkoli pogledamo na križanega Kristusa, pomislimo na to Božjo ljubezen in na resnico, da nas Jezus s križa vedno znova priteguje k sebi. Odprimo mu svoje srce in dopustimo, da nas prevzame njegova ljubezen; še je čas za to.