4. postna nedelja (26.3.2006) - LETO B

Ponovno odkritje križa

Dragi bratje, drage sestre!
Razlagalci Svetega pisma pravijo, da evangeljski odlomek 4. postne nedelje prinaša dva stavka, ki v zgoščenih besedah povzemata celotno evangeljsko sporočilo. Ta dva stavka sta: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil" (Jn 3,16-17). To je bilo oznanilo, ki so ga apostoli z veseljem oznanjali. Spomnimo se, da izvirni prevod besede "evangelij" pomeni "blaga, vesela vest".
V čem je ta "vesela vest"? Ali prinaša s seboj tudi kakšno posebno sporočilo za postni čas, ki ga živimo in ki nas vodi vedno bliže k vstajenjski Kristusovi skrivnosti? Evangelij postavlja pred nas bistvena vprašanja, ki zahtevajo naš iskren odgovor - vprašanja, kot: Kaj ljubimo? V kaj verujemo? Kaj hočemo? Evangeljski odlomek 4. postne nedelje nas pripravlja na velikonočni praznik s tem, da nas spomni na skrivnost Jezusovega učlovečenja, ko je "Luč prišla na svet". Vendar se zdi, kakor da resnica, da je Bog v Jezusu tako močno vstopil v zgodovino človeštva, še ni bila dovolj, da bi se ljudje odvrnili od stanja, v katerem so prej živeli. In zakaj ne? Odgovor je preprost: "Ljudje so bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna." Navzočnost Kristusove luči zahteva odgovor, če se hočemo veseliti nove luči vstajenja. "Kdor namreč dela hudo, sovraži luč," še dodaja evangelist. Zato je ta sveti postni čas za nas izziv, da si izprašamo vest in pregledamo svoja dejanja, da bi videli, ali morda ne živimo v strahu, da se ne bi kakšen skriti del nas samih izpostavil Kristusovi luči in bi se tako pokazala naša prava podoba. Vendar ko enkrat začnemo ljubiti luč namesto teme, postanemo notranje svobodni in sposobni verovati v resnico o Božjem usmiljenju.
Jezus razume naš boj z grehom in vsem slabim v nas. Vabi nas, naj se ne bojimo, ampak naj preprosto priznamo svojo grešnost in slabotnost, svoje potrebe in stiske in se mu zaupamo taki, kot smo. Po besedah evangelija to pomeni "ravnati po resnici". Kdor pa ravna po resnici, "pride k luči". Jezus namreč ne gleda, kako bi nas obsodil, ampak kako bi nas rešil. Mi sami se obsojamo, kadar ga z vero ne sprejmemo v svoje življenje. Kdor zavrača luč Jezusovega nauka in zgleda in ima rajši temo lastne sebičnosti, površnosti in greha, se sam obsoja, saj ne sprejema Jezusa in njegove resnice. Kadar je naša ljubezen zavita v temo, se naš razum spopada z dvomi in z napačno razlago Božjih skrivnosti. Kadar smo trdno prepričani samo vase, lahko bi rekli: kadar verujemo samo vase in v svoje lastne sposobnosti, je kaj težko, da bi prav verovali "v ime edinorojenega Božjega Sina". Z vero v Jezusa dobimo novo življenjsko moč in vidimo Božji dar, ki nam je dan v njem. Povezanost z njim očiščuje naša srca, da vidimo, kaj v resnici v življenju hočemo in za kaj si moramo prizadevati.
Križ s Križanim, ki nam je v postnem času posebej pred očmi, pa je tisto znamenje, ki nas in svet spominja na resničnost Božjega usmiljenja. Zato je krščansko ljudstvo po intuiciji vere postavljalo križe vsepovsod: ne samo v cerkve, kjer je njihovo središče, ampak tudi v domove, v šolske učilnice in urade - od koder je, žal, že bil marsikje odstranjen -, ob poteh, na vrhove gora; daje ga v roke umirajočim in ga postavlja na grobove ... Mi pa se vprašajmo, kaj je križ za nas: Ali ostaja izraz in dokaz Božje ljubezni do nas; dokaz, da Bog ne obsoja in ne kaznuje? To je verjetno najbolj presenetljiv odgovor za današnjega razkristjanjenega človeka, ki se bolj kot kdajkoli boji Boga, kar dokazuje njegovo zatekanje k horoskopom in magom. Poglejmo, kako je z nami in si vzemimo postne dni, kolikor jih je še do praznika vstajenja, kot čas ponovnega odkritja križa. Naj v resnici postane središče naših domov in našega življenja. Verujmo v Jezusa; verujmo Jezusu, ki je bil povzdignjen na križ, "da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje". Naj nam Bog podeli milost prave vere!